Aleksej Dolinšek je prvi in edini prekolesaril 1000km dolgi brevet, ki je bil letos prvič organiziran tudi v Sloveniji. Svoje občutke je strnil v spodnjem besedilu:
Že kar nekaj časa je minilo, odkar sem opravil s tem mojim prvim pravim ultramaratonom. Skrajni čas je, da malce opišem, kaj in kako se nam je godilo v teh dveh dneh in treh nočeh.
Vremenska napoved ja bila spremenljiva že cel teden. Vse do zadnjega se ni vedelo, ali bo tudi sam štart začinil dež. To je odvrnilo vse ostale prijavljene kolesarje in na pot sem ob osmi uri zvečer krenil sam. Na kolesih sta me pospremila dober prijatelj Boštjan in organizator breveta, Andrej. Ne smem pa pozabiti še na prijateljico Urško, ki mi je prišla zaželet srečo. Po ulicah Ajdovščine smo drseli ob sončnem zahodu. K sreči nobenega sledu o napovedanem “neurju”. Spremljevalna ekipa v postavi Vasja, Mateja in Nejc je na parkirišču opravila še zadnje priprave vozila in nas dohitela pri prvem vzponu na Štanjel.
Zelo sem se trudil, da sem šel počasi. Kljub temu, da dobro veš, da je pred tabo še skoraj 1000km, je to včasih težko. Pri kratkih vožnjah čez takšne klance kar poletiš, vendar tu je drugače. Vsako pretiravanje se ti kasneje hudo maščuje, še posebej če si le rekreativen kolesar.
Že od samega začetka sem se trudil zaužiti čim več hrane in predvsem pijače. Toda čutil sem napetost v želodcu in le malo sem lahko pojedel. Andrej naju je zapustil na Štanjelu in z Boštjanom sva nadaljevala pot proti Kozini. Padla je noč. Prva na tem “potovanju”.
Moje spreminjanje tempa je Boštjana utrudilo, tako da sem pot kmalu nadaljeval sam. V Ilirski Bistrici, malo pred prvo kontrolno postajo so nas ustavili policisti. Zanimivo, bila sta policista iz Maribora in zmenili smo se, da se spet vidimo čez 24ur, ko bomo šli tam mimo 
Noč je bila mirna in ceste neprometne. Kilometri so hitro tekli do Postojne, kjer nas je čakal Nejc, ki je do tja pripeljal Boštjanov avto. Boštjan nam je obljubil, da se spet vidimo kasneje na trasi in da bo pripeljal ekipo navijačev
Vožnja v objemu teme je vedno zanimiva, včasih pa tudi lažja, saj nimaš takšnega občutka za hitrost in strmino ceste. Zdi se mi, da je kak klanec ponoči lažje premagati. Na spusti iz Idrije proti Godoviču je čez cesto letel mucek in mi za las uspel zbežati. Kar nekoliko se mi je dvignil srčni utrip – pa tudi ekipi v spremljevalnem vozilu za mano!
Priznati moram, da sem v tem delu poti imel kar nekakšno krizo. Ta je najbrž nastopila, ker sem se začel zavedati, da gre zares in da me čaka še dolga pot. Čeprav sem lahko prej zlahka prekolesaril 200 ali 300km sem bil sedaj utrujen. Teža kilometrov, ki me še čakajo je pritiskala name kot velik tovor.
Jutra so pri ultramaratonih ponavadi najtežja. Takrat sta telo in duh najbolj utrujena in željna počitka. Pretirane zaspanosti sicer nisem čutil, bolj bi rekel, da sem imel tremo pred glavnim vzponom, Vršičem. V Mostu na Soči smo se ustavili za daljši postanek, pa še enkrat v Bovcu, da sem se malo okrepčal in pogovoril s prijatelji v avtomobilu. 1600m visok prelaz pa je čakal na nas. Počasi, v najlažji prestavi sem se ga lotil in brez ustavljanja vozil vse do predzadnje serpentine, ki mi je zaradi ozke ceste delala preglavice. Vasja je zadnje kilometre pretekel z mano in me spodbujal. Zelo mi je pomagalo!
Na vršiču smo se spet ustavili, ekipa je skuhala zelo dobre makarone, ki pa sem jih še vedno s težavo jedel. Nadeli so mi toplo obleko za spust in že smo brzeli. Ampak samo do prve serpentine, kjer sem moral pošteno zmanjšati hitrost. Kranjskogorska stran Vršiča ima serpentine odete v kocke, zato kolesar kar trpi med takim spustom. Skoraj je bilo navzgor lažje voziti!
V Kranjski Gori sem slekel oblačila in sam kolesaril naprej proti Jesenicam. V Dovju so me po telefonu klicali iz avtomobila, saj niso mogli verjeti, da sem jim med kratkim postankom ušel tako daleč. Vendar cesta je tam ravna ali malo navzdol, zato sem lahko vozil skoraj tako hitro kot avtomobili.
V Tržiču me je pirčakal kolega Edi, in me pospremil nekaj kilometrov. Tudi on je nameraval voziti ta brevet, vendar si je zaradi vremena premislil. Odločil se je, da bo štartal ta dan zvečer, saj je napoved boljša.
Na tretji kontrolni točki me je čakal lezikolesar Miloš in skupaj sva se peljala do Kamnika, kjer se nama je pridružila še Marija Kozin, velika kolesarska popotnica.
Spremljevalna ekipa se je nekam izgubila in kar nekaj časa smo potrebovali, da smo se spet našli. Pričelo je še deževati, vendar smo pot kljub temu nadaljevali, ker je bil samo naliv.
Pred vzponom na Črnivec sta se Marija in Miloš poslovila, moja zvesta ekipa me je odela v suha oblačila in pričeli smo z vzponom na Črnivec.
Ker se po tej cesti še nikoli nisem peljal, sem nekje na 2/3 vzpona vpraša, kdaj se bo pričel klanec? Iz avta pa so se mi smejali, češ da ga je že skoraj konec! Dobro se mi je zdelo in čeprav se na slikah ne vidi, sem bil kar dobre volje in ne preveč utrujen.
Skozi Radmirje proti Velenju nas je zopet obsijalo zahajajoče sonce in kar dobro smo napredovali. Cesta proti Mislinji je že bila zavita v gost mrak in ta del, ki mi sicer ni preveč pri srcu, je minil kot bi trenil. V mislih sem ves čas premleval, koliko moram narediti (prekolesariti) in v kakem času. Čeprav nisem imel števca na kolesu, že dobro vem kakšno hitrost imam v katerih prestavah, tako da se nisem mogel ukaniti. Ves čas sem si postavljal majhne cilje. Recimo naslednji velik kraj na poti ali mroda kak manjši vzpon, ki ga poznam in se mi je kdaj “zameril”.
Dolga valovita cesta do Maribora se je v trdni noči vlekla kot jara kača, vendar glasba ki mi jo je v mp3 predvajalnik “pretočil” Vasja mi je dajala novih moči. Počutil sem se odlično, pričel sem tudi normalno jesti. Ekipa je takoj opazila moje boljše počutje saj sem se tudi smejal več kot prej:) Utrujenost pa se počasi plazila v spremljevalno vozilo. Res je težko voziti za kolesarjem, ves čas med 10 in 50km/h. Precej dolgočasno, če si za volanom, kajne?
V Mariboru smo se malce lovili, saj sem imel “v glavi” drugačno pot. To se vedno dogaja, kadar misliš da pot poznaš, v resnici pa poznaš samo kraj skozi katerega greš. Na takih preizkušnjah pa je važno, da se voziš po predpisani poti in ne nekih “bližnicah”. Sicer vse skupaj nima pravega smisla.
Mesto edinega dolgega počitka na poti sem že pred odhodom izbral sam. Zdelo se mi je, da je ob poti bencinska črpalka, odprta celo noč. Seveda je nismo uspeli najti. Tako smo se ustavili na zaprti črpalki. Spil sem regeneracijski napitek in legel k počitku. Vasja mi je spet zmasiral noge in oskrbel tudi podplate. Kmalu zatem sem že spal, čeprav sem pred postankom protestiral in želel vožnjo nadaljevati. Ekipo je nekoliko skrbelo, niso mi verjeli kako se počutim in so se držali načrta. Dogovorilo smo se za pol ure spanja, vendar sem se po uri in pol zbudil sam od sebe! Baje da so me poskušali zbuditi, vendar sem trdo spal Kako pa drugače??
Občutki po prebujanju so z eno besedo grozni. Če spiš predolgo (več kot 15-30min) se telo ohladi, mišice otrdijo in sklepi “zagrabijo”. Sila neprijetno je, za piko na i pa sem se med spanjem še popolnoma prepotil, saj sem zaspal v termovelurju pokrit z dvema spalnima vrečama! Napaka, ki jo utrujen zlahka zagrešiš, ekipa pa ni vedela, da mora biti na to pozorna. Med spanjem sem tako izgubil veliko vode, kar je najslabše kar se ti lahko zgodi.
Za dobro jutro so me čakali še kratki strmi klančki v Slovenskih Goricah v smeri proti Gornji Radgoni. Zelo slab način za ogrevanje po prevoženih 500+ kilometrih prejšnji dan:)
Zanimivo, kako hitro čas beži na takšni preizkušnji kot je 1000km brevet. Kar naenkrat smo bili na Goričkem, kjer je bila ena izmed kontrolnih točk v starem gradu. Sedaj sem se že bolje počutil in se kar nekako veselil poti, ki je še pred mano. Že sem prevozil več kot polovico in breme kilometrov se je pričelo zmanjševati. Enako pa še zdaleč ni veljalo za moje spremljevalce v avtomobilu. Njim se je utrujenost samo seštevala, in na ravnih cestah čez prekmurje so večkrat utavili in se malo spočili, pa tudi zadremali.
Še vedno sem vase vlival enormne količine energijskega napitka Edge, najljubša hrana pa so postali sportmusli z jogurtom. Na splošno sem najlažje jedel napol tekočo hrano in banane. Storil pa sem tudi eno veliko napako, namreč pil sem skoraj izključno izotonike in nič navadne vode. Izotonične pijače so sicer za telo najbolj koristna oblika tekočine med takšnimi napori, vendar po dolgotrajni neprestani uporabi pričnejo razjedati jezik. Ni nevarno, zagotovo pa zelo neprijetno, saj potem še toliko težje uživaš hrano ki po novem nima skoraj nobenega okusa več. Šola za naslednjič-pij tudi vodo!!
V Murski Soboti smo imeli nekoliko navigacijskih težav, ki smo jih izkoristili tudi za malico. Ni kaj, treba se je znajti:) V Ptuju pa me je pričakal še ležeči kolesar Jernej, ki me je spremljal vso pot do Rogaške Slatine. Pridružil se je še Peter Osterveršnik, edini prodajalec ležečih koles v Sloveniji in skupaj so nam kilometri hitreje minevali. Ves čas sem vozil spredaj, tako sta se spočita prijatelja najlažje vozila v mojem tempu, ki je bil po ravnini zmeren, na klance pa zelo počasen. Prometne ceste niso dopuščale dolgih pogovorov, pa vseeno je bila družba nadvse prijetna in kar nekako mi je odleglo. POčasi sem si v mislih že delal načrt poti vse do cilja. In odšteval kilometre-za katere pa nikoli nisem točno vedel koliko jih je še pred mano. Raje imam, če takih podatkov ne vem natančno.
“Obiskov” pa še ni bilo konec. Hkrati se je ob progi pojavil še Boštjan z obljubljeno navijaško ekipo! Priznam, pod sončnimi očali so se mi utrnile solze in se na vetru posušile. Ko si dolgo časa na preizkušnji, privrejo čustva hitro na dan. Nadvse sem se jih razveselil in spremljali so me celo pot do Novega mesta, vzklikali, trobili, mnogo lepih besed je bilo, smeha…To si lahko človek samo želi. Da ima take dobre prijatelje. Hvala Boštjan,Barbi in Maja, da ste prišli. Napolnili ste mi baterije, ki so zdržale vse do konca! Na avtobusni postaji v Podčetrtku smo sredi nevihte z grmenjem skuhali juho, potem pa po premočenih cestah nadaljevali proti dolenjskem delu poti.
Mokre ceste in dež ni ovira, če si prekolesaril že 800km in je motivacija za dosego cilja vedno večja. Predzadnjo kontrolno točko v Novem mestu smo dosegli v mraku tretje noči, ki nas je pričakovala v svoji črnini. Malce kislo vreme z občasni škropljenjem se je nadaljevalo še naprej, pričel pa se je tudi teren, ki ga dobro poznam, saj tu okrog ponavadi kolesarim. Ptiček bi se skoraj zapletel v prednje kolo, vendar je uspel pobegniti in že smo bili mimo Ivančne Gorice.
Pred Grosupljem sem premagoval 18% kratek vzpon na robu krča ali bolečine v kolenu. Zelo sem se trudil, da sem čim bolj enakomerno pritiskal in hkrati vlekel pedala k sebi, kolesarjenje na tem “klančku” je bilo zame prava meditacija. “Če pridem brez krča na vrh, bom tudi do cilja prišel,” sem si rekel. In volja je premagala telo, še bolj pa sem se potrudil pri rednem pitju, saj krči nastopijo zaradi dehidracije.
Pri Ljubljani smo imeli resno navigacijsko težavo, saj je bila cesta skozi Ig zaprta, nekakšne ozke potke, ki bi nas pripeljala mimo pa nismo našli. Vsi utrujen za smo za trenutek izgubili voljo do nadaljevanja. Takrat pa se je v meni zbudil neki drugi jaz. Začel sem ukazovati-sebi in drugim. “Dajte kolo na avto!”. Nejc ni nič spraševal, samo dal je kolo na streho in smo se odpeljali nazaj na mesto, kjer je bila tabla za obvoz. Spet sem se usedel na kolo in nadaljevali smo pot. Ceste po ljubljanskem barju poznam, saj sem tam večkrat kolesaril. Vendar po več kot 50 urah kolesarjenja tudi moj spomin ni bil več 100% in še enkrat sem samovoljno zavil narobe. To sem tudi sam ugotovil in našel pravo pot, ki je vodila do Podpeči. Vem da na tej ravnini vozijo tudi tekmovalni kronometer in brez dvoma je tudi moja vožnja zgledala kot kronometer. Pedala sem pritisnil tako močno kot še nikoli v teh dveh dneh. Deloma mi je dajala energijo otroška togota, deloma obup, še največ pa trma, da me eno “žabarsko barje” že ne bo oropalo dosežka za katerega sem garal dva dni in dve noči. Pa tudi ekipe nebi razočaral za nič na svetu.
Kar naenkrat smo se znašli v Vrhniki. In Vrhniški klanec sploh ni bil klanec ampak “ravnina ob hrib prislonjena”, kot se je enkrat izrazil nek gospod. Ceste od Kalc pa do Postojne nekako nisem prepoznal in vse do zadnjega nisem vedel, ali gremo čez “kačje ride” ali ne. Seveda, tam so bile in treba je bilo premleti še ta vzpon. V postojnskem hotelu Šport je bila še zadnja kontrola, nato pa se je preizkušnja zame šele začela. Ker ves čas spremljam Dirko Okrog Slovenije, ki ima start in cilj ravno v POstojni, je del mene že prišel na cilj. V resnici pa je cilj breveta v Ajdovščini, torej še ca. 40km stran. Teh 40 kilometrov je bilo najtežjih v moji kratki kolesarski “karieri”. Močno utrujen sem že bil na meji dremeža, srčni utrip in hitrost sta bila ves čas zelo nizka. Tudi energijske pijače s kofeinom mi niso pomagale, je pa res, da z njimi nismo pretiravali, da se tik pred ciljem nebi borili še s krči. Na celi poti nisem čutil nobenih bolečin, nikjer na telesu. Sedaj pa so pričele pete močno boleti. Na spustu iz Razdrtega proti Vipavi, ki je precej slabe kvalitete, sem moral enkrat celo ustaviti. Bolečina v petah, ki so ob vožnji čez luknjasto cestišče udarjale ob dno kolesarskih čevljev, je bila enostavno prehuda.
Nekako smo se le privlekli v Vipavo, ter končno Ajdovščino. Toda tu nas je čakalo presenečenje! Pot še ni končana, popotna knjiga nas je usmerila desno, v strmi breg! Izkazalo se je, da smo do sedaj prevozili “šele” 999,5km in organizator se je odločil, da bo “za dobro vago” brevet popestril še s panoranskim ogledom Ajdovščine in “Izvira Hublja”, reke, ki teče skozi ta kraj. Strm vzpon ni bil dolg, vendar psihološko preveč zame. Zadnjih 20 metrov sem šel peš ob kolesu, prvič po nekaj letih kolesarjenja. K sreči je sledil še samo spust in malce ravnine do Gold hotela, kjer smo po potni knjigi prevozili 1007,8km! Ura je odbila osem zjutraj.
Občutki ob prihodu na cilj? Utrujeni, izpraznjeni, brez evforije, a veseli da je konec, da nam je uspelo. V takih trenutkih nisi sposoben razumeti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Za tabo je dolga pot, vendar zdi se kot blisk. Vesel si, a hkrati otožen, pa spet utrujen, apatičen. Naložili smo kolo in v hotelu pojedli zajtrk. Življenje se je ob zaužiti hrani spet vračalo v nas in odpravili smo se proti domu. Celo pot sem seveda prespal, poleg tega pa so se mi skrčena kolena ohladila in sem kar težko hodil. Doma sem zbral zadnjo energijo za tuširanje, nato pa zaspal na postelji, z nogami kar na tleh. Zanimivo, spanec pa ni trajal dolgo. Že čez nekaj ur sem se prebudil in nisem mogel več spat. Zmasiral sem si noge in kolena, ki so spet zaškripala. Druga “etapa” spanca pa je trajala kar 13 ur in nasplošno sem se dobro počutil, le kolena so bila še nekoliko čudna. Tudi člani ekipe so se morali pošteno naspati. Nejc mi je priznal, da je spal celih 17 ur skupaj! To pa ni kar tako, kajne?
Počasi so za mano prihajali razno razni spomini. Predvsem lepi. In še nekaj dni sem bil nekako zamaknjen, zame je brevet še vedno trajal. Prišlo je veselje, sreča, in novi načrti. Naslednje leto grem na DOS-dirko okrog slovenije. Ekipa se strinja in pravijo da gredo z mano za vsako ceno! Kaj mi torej drugega preostane?
Še enkrat hvala moji zlati ekipi; Vasji, Mateji in Nejcu. Brez vas mi nebi uspelo in nikogar drugega nebi želel imeti ob sebi kot ravno vas tri. Hvala!
Hvala tudi vsem, ki ste me na poti spremljali ali pa se spomnili name s telefonskim klicem, SMSom…To mi je veliko pomenilo.
Lepa hvala moji mami in sestri, ki sta bili najbolj v skrbeh, vendar sta me ves čas podpirali. Vidita, da ni bilo tako hudo?
Hvala sponzorjem; podjetju TONDACH SLOVENIJA d.o.o., ki je pomagalo s spremljevalnim vozilom, podjetju Poligram d.o.o., ki je posodilo GPS sledenje vozila, pa kolesarski trgovini Erazem in Udobnoposvetu, ki sta pomagali z vsem mogočim.
Vidimo se maja 2010, na sedaj že tradicionalni dirki okrog Slovenije, 1200km dolgi preizkušnji s kar 14000m višinske razlike, najtežji kolesarski dirki stare celine.