Vročih 1000km

Za nami je še ena pustolovščina; 1000 kilometerski brevet okoli Slovenije, ki se je začel in končal v Ajdovščini, vmes pa obkrožil Slovenijo, dvakrat zavil v sosednjo Italijo in prav tako v Avstrijo. Zakaj, čemu, ali je to normalno, komu je tega treba… so vprašanja laikov, občasno pa tudi nas kolesarjev samih. Toda: “Ves čas se je potrebno preizkušati”, kot pravi naš šofer kombija Branko Rutar. “Če se ne preizkušaš ne živiš polno, ne veš česa si sposoben in česa te je strah.” Poleg tega pa takšne pustolovščine prinašajo udeležencem in opazovalcem še nekaj; vtise, dogodivščine, peripetije, nova prijateljstva…vsak kilometer ima svojo zgodbo. Zato to počnemo, če slučajno želite vedeti.

Moja zgodba je takšna; odločil sem se, da brevet prekolesarim z dobro mero rezerve ter se pridružim “romarju” Neviu Santinu nekje na 200 kilometrih poti, nato pa z njim nadaljujem do cilja. Res sva se srečala sicer šele v Preddvoru, pa vendar. Prvih 200km je bilo zelo zahtevnih in to je Neviu pobralo veliko moči. Kar okoli 4.100 višinskih metrov so morali namreč kolesarji premagati na samem začetku. Z dvema krajšima postankoma sva prispela na Jezerski vrh, ter se z nevihto za petama spustila v Železno Kapljo. Dežja je bilo le toliko, da sva si nadela palerine, osvežitev je dobro dela. V Dravogradu je sledil počitek ter pozno kosilo, vmes pa je nova ploha ravno ponehala in nadaljevala sva po suhem naprej proti Mariboru. Tam sva prvič prenočila; odlična večerja, osvežilen tuš in 4 ure spanca v mehki postelji naredijo iz tebe popolnoma drugega (če ne že tretjega 🙂 ) človeka! Ob štirih zjutraj sva odrinila novim dogodivščinam (in klancem) naproti. Teh v vinorodnih goricah nikakor ne manjka, Goričko pa razgibano geografijo nosi že v svojem imenu. V Kruplivniku, na 456km poti so v apartmajih Đabuka & Gruška pripravili odlično pogostitev, kar je kolesarjem dalo novih moči. Na kratko sva se pogovorila z nemškim kolesarjem Tobiasom, ki je praktično cel brevet vozil sam v precej hitrem tempu. Le trojica je družno kolesarila hitreje. Vročina ni prizanašala in na ravnicah okoli Lendave smo dosegli vrelišče; led v bidonih se je topil hitreje kot smo utegnili piti in zagotovo je bilo prek 35 stopinj. Toda vse se enkrat spremeni in tudi vročina je počasi popustila nekje pri Ptuju. Še skok do Poljčan, Šmarij pri Jelšah ter zaključek 300km “etape” v Šentjurju pri Celju. Dogodivščino je oplemenitil dobrovoljni kolesarski domačin, ki naju je z veseljem sprejel na svoj dom, ter gostil kot stara znanca! Ravno je bil na krajši kolesarski turi, ko sva ga prehitela. Ni se mogel načuditi ležečemu kolesu ter lahkoti s katero premaguje klance. Beseda je dala besedo, gostišča po Šentjurju so bila v glavnem zasedena in z Neviem sva končala pri njegovi družini doma. Prigoda prve klase ter lepi spomini…

V zadnji dan sva odrinila zgodaj. Že pred četrto uro zjutraj. Čakal naju je namreč še vzpon na Kozje, spust proti Podsredi ter nadaljevanje v Brežice, Novo mesto, Ljubljano, Postojno… Še dobrih 300 km poti. Toda zadeve so se nepričakovano zapletle; kos papirja, ki sem si ga zaradi jutranjega mraza natlačil pod vetrovko, da me je grel, se je zagozdil v zadnji menjalnik. Veriga se ja zataknila in kljub zelo nizki hitrosti je v trenutko odlomilo zadnji menjalnik ter njegov nosilec. Napere na obroču se k sreči niso poškodovale, sicer bi bila škoda še veliko večja. V trenutku je bilo popotovanja zame konec, saj je popravilo na terenu nemogoče. Nevio je žal moral nadaljevati svojo pot sam, mene pa je čez dobro uro pobral kombi organizatorja s šoferjem Branetom, ter me odpeljal najprej domov, popoldan pa na cilj v Ajdovščino, kjer sem se srečal z ostalimi udeleženci.

Sreča in smola; vsega je bilo na tem brevetu, ki je bil res zahteven; tako z vidika velike vročine kot zahtevne proge (1020km in 10.100 višinskih metrov). Na nekatere stvari pač nimaš vpliva in jih je potrebno kot take sprejeti. Čestitam vsem udeležencem, organizatorju ter našem šoferju Brankotu, ki si prav tako zasluži medaljo za ta brevet-s kombijem je opravil veliko delo, naslednje leto pa se nam pridruži raje na kolesu.

Le kaj nas čaka prihodnjič?