Dobrodelna akcija “S kolesom za kolo”; Srečko Petkovšek je s pomočjo dobrodelne akcije že dobil svoje ročno kolo in pridno kolesari. Sredstva za Ivano Gornik še zbiramo!
Ivani lahko pomagate do ročnega kolesa s poslanim SMS sporočilom “KOLESAR” na številko 1919. S tem prispevate 1€ za dober namen.
Srečko o svojih doživetjih ročnega kolesarjenja piše takole:
“Pozdravljeni! Pišem glade mojega kolesa, ki sem ga pridobil s pomočjo dobrih ljudi in pobude Alekseja Dolinška, ki je sprožil akcijo za zbiranje sredstev za nabavo kolesa zame in Ivano Gornik. Neizmerno sem hvaležen,saj mi je ročno kolo spremenilo življenje na pozitivno. Moram povedat, da se od takrat čisto drugače počutim; bolj samostojno, saj se lahko zapeljem tja kamor z invalidskim vozičkom težko pridem in kjer nisem bil že 18 let, vse odkar sem paraplegik. Lahko kolesarim v trgovino in se neomejeno gibljem po njej, še posebno po večjih centrih. Skoraj vsak dan grem pred Postojnsko jamo na parkirišče, kjer je lep prostor za neovirano kolesarjenje in skupaj z mojo partnerko kolesariva po urico do dve. Ravnokar sem se vrnil iz primorske, kjer sem bil z Društvom paraplegikov Istre in Krasa v domu paraplegikov Pacug. Kolo imam vedno v avtu! 
Prejšnjo nedeljo smo imeli paraplegiki majhen izlet po Kopru, seveda sva šla jaz in moj kolega Željko s kolesi po celem Kopru in si sploh nisem mislil, da je to mesto tako veliko. On že pozna traso saj je domačin. Tako sva veliko prekolesarila in si ogledala mnogo stvari in nedostopnih ulic ter lepih krajev, ki niso dostopni z invalidskim vozičkom. Zelo lepo smo se imeli, ostali pa so šli bolj po ravnem, kjer je pač mogoče z navadnim vozičkom. Vsakič grem drugam, tako se dogaja vedno kaj novega in zanimivega! Še zdaleč ni dolgčas, pa še dobra rekreacija je takšno kolesarjenje, sploh ko je tako lepo vreme. Bil sem že v Čateških toplicah, kjer je teren zelo primeren za vožnjo in sem si dal duška vsak dan.
Zares sem zelo hvaležen vsem ki so že prispevali sredstva za mene in Ivano Gornik,a nekako mi je nerodno, ker gre kljub naši močni volji in vztrajnosti zbiranje počasi naprej. Toda imam upanje, da se bo zbralo tudi za Ivano, saj si močno želi biti neodvisna od invalidskega vozička in ima močno voljo. Tudi ona je že prekolesarila par kilometrov s sposojenim ročnim kolesom, ko smo bili v Trebnjem na 12 urnem dobrodelnem kolesarjenju. S “handbikeom” je kar oddrvela, kakor da se že dolgo, dolgo vozi s kolesom. Resnično ji želim,da bi tudi ona prišla do invalidskega kolesa, saj si ga močno želi, hkrati pa verjamem, da nam bo s skupnimi močmi uspelo. Potem se greva skupaj vozit.
Toliko zaenkrat, pa lep kolesarski pozdrav! Srečko
Bravo Srečko, nadaljuj po začrtani poti 🙂