Rekordnih 12 ur Šmarne gore!

22x se je na Šmarno goro v 12 urah povzpel David Kadunc – AVI, gorski tekač in organizator 5. prireditve “12 ur rekorda Šmarne gore“. S tem je izboljšal lanski rekord 21 vzponov Ivana Šavsa. Nova magična meje je postavljena tudi v ženski konkurenci, kjer sta po 16 vzponov opravili Marjeta Gomilšak in Marija Trontelj. Najmlajši udeleženec je štel 10, najstarejši pa prek 70 let!

Sledi kratko poročilo o doživetjih s te ultramaratonske preizušnje, ki sva se je udeležila tudi dva predstavnika Ad-venture.si; Jana Bratina in Aleksej Dolinšek.

Vse skupaj se je začelo sredi tedna, ko sem na spletu po naključju našel obvestilo o tej nenavadni prireditvi. Tradicionalno je namreč najavljena tik pred zdajci, ponavadi ne več kot teden dni prej. Hopla, lokacija je ugodna (blizu), štartnine ni, nekaj smo v zadnjem času hodili…zakaj pa ne? Hitro sem prepričal še Jano in “posel” je bil sklenjen. Tako dolgega tekaškega treninga ali tekme še zdaleč nisva planirala in sploh nisva vedela, kaj naj od sebe pričakujeva. Jana je sicer v teku “gor zrasla”, jaz pa sem pred dobrima dvema mesecema pričel redno teči. Moj najdaljši tek do sedaj 3 ure in le okoli 900 višinskih metrov. Sedaj pa 12 ur in med 4.000 in 7.000 višinskimi metri vzpona, katerim seveda pritiče enaka količina vratolomnega spusta… Ni računice. Ampak k sreči tudi časa za veliko razmisleka ni bilo, že je bil tu petek in oba sva zopet delala do poznih večernih ur. Cel dan na nogah, potem za 1,5h spat (meni seveda ni uspelo zatisnit očesa) in “bujenje” ter odhod na štart, ki je tradicionalno ob 2. uri zjutraj! Bolj neugodna ura vsaj zame ne obstaja, je pa res, da je prireditve tako konec že za kosilo in imaš še kaj od dneva. Hja, če nisi popolnoma uničen! In kaj drugega seveda ni bilo pričakovati…

Na štartu se je zbrala zavidljivo velika gruča tekmovalcev. Rekel bi, da skoraj večina od 50 prijavljenih na tekmo. Razdelili so štartne številke in medtem, ko sem si jo nameščal na pas, mi je sama od sebe odpovedala čelna svetilka. PETZL MYO XPbelt, hvala, ampak NE HVALA. Že 2. zapovrstjo in sedaj je več ne reklamiram-denar nazaj. Takoj mi je na pomoč priskočil član tekaškega foruma CICMAN ter mi posodil svojo rezervno lučko. Iskrena hvala, brez tega bi lahko kar spokal in šel nazaj spat-pa najbrž zaradi jeze spanca nebi bilo. Skratka prigod polno, pa še pričeli nismo. Ob 2:00 pa pričetek “prijetnega” druženja. Prvi vzpon je po običaju zmerno hiter oz. skupinski. Vrh smo dosegli nekako v 24 minutah (1,8km, 380vm) in “veselica” se je pričela. Jana je prevzela vajeti v svoje roke in navzdol ni šlo z tek, ampak prosti pad. V 10 minutah sva bila že pri spodnji okrepčevalnici, se vpisala v zvezek ter ponovno pognala navkreber. V takem tempu je potekalo še naslednjih 6(!) vzponov, ko se je pričelo daniti in je morala Jana v službo. Stalno družbo sem tako izgubil, a na ta račun spoznal veliko novih, dobrih ljudi. Čas je mineval, predvsem hitrost spustov pa je pojemala. Kak prigrizek pri spodnji postojanki, požirek pijače in v 20-25 min na vrh, vpis v knjigo ter spust nazaj. Na začetku je ta cikel vzel dobrih 30min, proti koncu že 45min, zadnji vzpon in predvsem spust pa kar debelo uro. Prvih 6 ur sem res dal vse od sebe, kar je bila nekakšna predpriprava za vzdržljivostno tekmovanje 6 ur Kališča, ki bo prihodnji mesec. Potem sem skušal zgolj “preživeti” tekmo, saj je tek zame povsem nekaj novega… Moram reči, da sem zelo vesel, da sva se z Jano udeležila tekme, saj je vladalo izvrstno vzdušje. Tekači na tej prireditvi so izjemni pozitivci in naju prišleka sprejeli kot stara prijatelja. Hvala torej AVI-ju; za odlično organizacijo in nov rekord, Cicmanu-brez lučke ni teka ponoči, kolegu biciklistu Šumadinacu za motivacijo, Sukarju za družbo, Cvetotu in Šavsu za turbogel kremo za mišice-brez tega bi danes verjetno še iz postelje ne vstal. Naslednjič pa naprej! Rezultat: 11h45min, 16 vzponov, +6080 višinskih metrov, 57km.
Aleksej

Ko je budilka zvonila, je bila moja prva misel, ‘ali mi je res treba tega?’ Ven iz tople postelje, ob nemogoči uri vstati in se celo podati na 12urni tek oz. gor-dol na Šmarno goro? Sredi noči? Vsak ‘normalen’ človek seveda sploh ne bi pomislil na kaj takega, ampak v našem društvu, kot je že znano, ima ‘normalo’ nekoliko drugačen pomen.

Tako sva se z Aleksejem nekako spravila skupaj, pobrala stvari in pravočasno prišla na štart, kjer naju je pozdravilo kar lepo število zgodnjih tekačev. Kljub manjšim težavam z lučko, sva z Aleksejem dobre volje zakorakala v hrib. Prvi vzpon smo vsi udeleženci prehodili skupaj. Temu so ostali rekli ‘ogrevanje’. Lahko si predstavljate, kako je šlo v nadaljevanju! Pravila igre so zelo preprosta – tečeš, hodiš, se plaziš… gor in dol, ob vznožju in na vrhu vsakič vpišeš svoj čas in to ponavljaš 12 ur, oz. dokler je kaj v nogah.

Zaradi popoldanskih obveznosti je bil moj načrt, da do jutra delam družbo vsem tem ‘norcem’, potem pa grem domov spat. Počutila sem se dobro, presenetljivo spočito in z Aleksejem sva zelo suvereno začela prve vzpone. Nekje pri tretjem vzponu se nama je pridružil ‘ultraš’ Klemen. Bil je brez svetilke, zato se je postavil med naju in tako smo med vzponom kakšno rekli, navzdol pa je ponavadi ‘letelo’, pa še precej več pazljivosti je bilo potrebne. Lahko povem še to, da so bile razmere na progi mestoma precej blatne in drseče.

Marsikdo misli, da je Šmarna gora le nek ‘nedolžen’ hrib tam na obrobju Ljubljane. Jaz sem jo preizkusila že iz več smeri in ta ‘čez korenine’ je najbolj direktna in najbolj strma. Za kakšen trening, ko nimaš veliko časa, je prav krasna reč! No, sedaj me nekaj časa verjetno ne bo gor.

In tako smo jo mahali gor in dol… Po vsakem spustu je bilo nekoliko težje začeti – sploh prvi koraki so bili malo bolj boleči. Potem pa je proti vrhu kar šlo. Navijali smo drug za drugega, tekmovalci smo se razporedili po celi progi. Všeč mi je bilo, ker smo mi trije imeli svoj ritem in mi ni bilo pretežko. Čas je hitro mineval, ker je bila proga zelo dinamična, hitro so se izmenjevali vzponi in spusti. No, dejstvo je, da pot že zelo dobro poznam, ko pa greš zaporedoma nekajkrat gor in dol, veš za vsako korenino, vsak kamen… točno veš, koliko in kam moraš skočiti na določenem mestu, kje je mogoče malo manj blata, kje je se začne malo ravnine, kje je poledenelo in moraš biti bolj pazljiv… Vse to ima svoj čar, naj se sliši še tako čudno!

Ko se je začelo daniti, smo se podali še na zadnji skupni, 7. vzpon. Olajšana sem bila, da je konec, po drugi strani bi pa še ostala. Če mi ne bi bilo treba, ne bi odnehala, kljub temu, da sem čutila rahlo zaspanost. Nekako sem pričakovala, da bodo posledice že 4 in pol-urnega ‘preganjanja’ po hribu nekoliko boleče. Naj bo dovolj za prvič!

Ob koncu grejo moje čestitke najprej organizatorjem za več kot uspešno izpeljan dogodek, posebne čestitke za nove rekorde, nasploh pa pohvale in spoštovanje vsem udeležencem za pogum in voljo. Če primerjam svoje bolečine, verjetno niso nič v primerjavi s tistimi tekači, ki so tekli celih 12 ur. To je res en ‘zabaven’ občutek, ne doživi ga človek vsak dan – verjetno zaradi tega radi vstajamo sredi noči in se podajamo v takšne ‘nerazumljive’ pustolovščine…
Jana

foto: Cveto, ZdravkoC

Več fotografij, vtisov, rezultatov, filmčkov…na uradni spletni strani TUKAJ.