Pustolovski vikend “Tura 2011”

Kje naj začnem? Mogoče kar s soboto. Nekako noben od nas ni potreboval budilke – Alekseja in Petra je pokonci vrglo zvonjenje iz bližnje cerkve, mene pa njuno veselo kramljanje. Peter se je kar takoj poslovil in se odpeljal na zbor ‘ležečih’ v Italijo, Aleksej pa se je s svojo Zockro odpeljal v Ajdovščino na dobrodelno kolesarjenje. ‘Gonili’ so itak spet ves dan… Sama sem odpeljala najlažji krog, potem sva pa še z Domnom šla malo čez drn in strn ‘sprobat’ moje kolo za nedeljsko tekmo. No, Aleksej se je po več kot 200 prevoženih kilometrih pripeljal ves nasmejan in z novico, da si po novem išče nevesto iz Vipavske doline.

Večer smo zaključili z ogledom finala v lednem plezanju na Turi. Ker sem prvič spremljala tako tekmo, mi je bilo zelo zanimivo – mislim, da smo vsi ‘padli noter’ in spodbujali močne fante – zadnjemu je le uspelo priti do konca.

Nedelja pa je bila v znamenju adventure race-a. Že navsezgodaj me je začela grabit trema… Naj povem, da me je moj sotekmovalec par dni pred tekmo pustil na cedilu, tako da sva se zmenila z enim drugim kolegom, da greva skupaj. Poleg tega sem v petek ugotovila, da nimam kolesa, ker sta ga starša peljala s sabo v toplice. Ampak k sreči sem imela odlično podporo s strani moje sestre in serviserja Alekseja, tako da sem bila kljub vsemu optimistična, da se bo obneslo tudi izposojeno kolo. Na zboru ekip je bilo kar pestro – hitro smo lahko ocenili potencialne najvišje uvrščene, z brezhibnimi kolesi in z vso pripadajočo opremo. Seveda je moj sotekmovalec zamujal, pa še štartala naj bi kot prva. Ampak z začetkom tekme je živčnost popustila, po preplezani smeri sva odtekla 10 minut, nato naju je že čakala tirolska prečnica. Moram reči, da zadeva ni bila nič zahtevnega. Spet sva začela s tekom, kmalu je Domna začelo boleti v mečih.

Najstrmejši del sva prehodila. Za naslednji dve kontrolni točki se je bilo potrebno kar dobro orientirati. Dohiteli sta naju dve ekipi, tako da smo en drugega malo ‘pošlepali’. Skupaj smo pritekli do mesta, kjer so bile postavljene discipline presenečenja. Bilo je kar zabavno! Prva naloga je bila priti mimo napetih vrvic brez dotika, pri drugi smo morali prehoditi razdaljo samo po lesenih kolutih. Vsak dotik je pomenil določen pribitek. Na žalost sva nabrala kar nekaj minut. Sledila je naslednja naloga – napet slackline, malo više pa še ena vrv. Hvalabogu imam nekaj izkušenj in ravnotežja, tako da mi je uspelo priti čez. Kar nekaj tekmovalcem pa je naloga predstavljala težave; bilo je precej smeha, ker so tudi sami tekmovalci priznali, da so za te stvari precej ‘leseni’. Zadnja disciplina je bila najboljša. Tekmovalec je moral stati na sodu in ga poganjati na drug konec travnika. Ni kaj, pohvale organizatorjem za izvirnost nalog!

Za nekaj časa je bilo muk konec, saj smo začeli s kolesarjenjem. Proga je bila razgibana, makadam gor-dol. Spodbujala sem svojega sotekmovalca, ki so ga grabili krči v mečih, tako da naju je ulovila še ena ekipa. Počasi sva se le začela spuščati proti cilju – pri zadnji kontrolni točki je moral en iz ekipe še streljati z lokom. Ker je meni šlo bolje in sem vsaj tarčo zadela, sva zaradi črnih polj nabrala še nekaj minut pribitka. Čakal naju je samo še precej razgiban spust – Domnu je šlo zelo dobro, jaz pasem bila precej počasna. No, v cilj sva le prišla. Nasmejana, da sva ‘preživela’.

Z razglasitvijo končnih rezultatov nisem bila povsem zadovoljna, saj sva prehitela samo dve ekipi. Mislim, da je bilo še nekaj rezerve! Kljub vsemu pa mi je bilo v užitek tekmovati in si na koncu čestitati še z ostalimi ekipami. Naj bo to izkušnja za ARS – to je šele prava stvar!

Če povzamem – vikend, kot že dolgo ne! Upam, da se v prihodnje opogumi še kdo iz društva in tako skupaj zapišemo nove pustolovščine!

Jana 🙂