Po bitki general :)

Čutim skoraj dolžnost, da še kaj napišem zaradi vseh, ki ste tako vneto spremljali Aleksejevo borbo in iskreno navijali in držali pesti zanj! In ni vas bilo malo! Že na sami dirki smo bili presenečeni nad obiskanostjo in množičnimi komentarji, ki smo mu jih z največjim veseljem prebirali po mikrofonu, vendar pa niti ni bilo časa trezno oceniti, koliko je tega zares bilo. Šele ko sem prišel domov, oddremal nekaj uric, se zbudil in šel na spletno stran še enkrat prebirat vaše komentarje, mi je postalo jasno, da Aleksejeva ekipa ni štela le 9 članov temveč mnogo, mnogo več!! Poleg tega smo sedaj dobili takšno zalogo vicev, da lahko izdamo knjigo.

Že med dirko, ko so se odstopi začeli vrstiti kot po tekočem traku, smo videli, da mesarskega klanja ne bijemo samo v ekipi AD-VENTURE z Aleksejem na čelu – rookie-ji na DOSu, ampak tudi najizkušenejše ekipe, za katere je bila to že četrta zaporedna Dirka okoli Slovenije. To pa se kaže tudi sedaj, ko je DOS končan. Berem spletne strani ostalih tekmovalcev in vidim, da smo bili vsi v istem dreku (oprostite izrazu!). Tudi izjava Jureta Robiča v cilju je nazorno pokazala, s čim so se tekmovalci letos spopadali. Takšne razmere pa so prinesle tudi nekaj lepega. Ker se je velika večina tekmovalcev kmalu prenehala boriti med seboj in dirkati na najhitrejši čas in so bitke bili le še sami s sabo in z neizprosnim vremenom, je zavladal iskreno kolegialen duh in tako tekmovalci kot ekipe smo po najboljših močeh spodbujali in bodrili eden drugega in držali pesti, da nam le uspe zvoziti do cilja.

Za analize Aleksejeve vožnje bo še več kot preveč časa. Po bitki je vsak general in če bi bil človek vedež, ne bi bil revež! Glede na neizkušenost lahko mirne vesti trdim, da smo delovali dobro in naredili maksimalno, kar se je dalo. Aleksej nas je s svojo voljo, odločnostjo in neverjetno psihično pripravljenostjo in prisebnostjo vse osupnil, kljub temu, da smo se že prej zavedali, da je vsega tega sposoben. Zakaj je prišlo do slabosti in bolečin v želodcu bomo verjetno še kar nekaj časa ugotavljali in iskali rešitve za v prihodnje, odstop pa je nedvomno bil posledica spleta različnih okoliščin. Naša taktika kratkih postankov je hitro padla v vodo, ker nam je samo preoblačenje vzelo ogromno časa. Lahko si predstavljate, kako dolgo traja, da iz človeka slečeš 2 majici, 4 jakne, dvoje hlač, rokavčnike, hlačnice, neoprenske rokavice, ruto, itd. Pri spusti iz Vršiča smo pa tako ali tako postavili rekord v največ naenkrat oblečenih jaknah in hlačah. Šteti nisem uspel, vendar upam stavit, da je bilo jaken na Alekseju vsaj 7! Mraz pa takšen, da še ogenj zmrzne! Nato pa isto količino oblačil navleči nazaj na Alekseja, z lepilnim trakom polepiti in čim bolj vodotesno zapreti predele okoli gležnjev, zapestij, … Na trenutke sem imel občutek, da ga znova in znova oblačimo v skafander za potope.

Do trenutka, ko so se pojavile zdravstvene težave, je Aleksej spal le 15 minut. Nahajali smo se 50 km pred Krškim in upali smo, da bomo na časovno kontrolo 9 prišli z rezervo 5 ur, kar bi nam omogočalo, da Alekseja popolnoma osušimo, mu omogočimo okrepčilni spanec in nato z zmernim tempom zvozimo še vse vzpone do Postojne.

Žal se je telo uprlo, čeprav je bila glava ne le 100, ampak 100,000 % na mestu! Želodčna sluznica je bila vneta in tako razdražena, da Aleksej v sebi ni mogel zadržati niti nekaj kapljic tekočine. Upali smo, da bo enourni spanec dovolj umiril telo in želodec, da bi lahko nadaljevali, vendar pa smo takoj, ko smo ga zbudili, videli, da tako ne bo šlo naprej. Poizkusili smo še zadnjo možnost, ki smo jo imeli na voljo. Dežurna ambulanta je bila le dobra 2 kilometra stran in tako smo ga z avtodomom odpeljali do zdravnika. Kot že omenjeno je dobil injekcijo proti slabosti in infuzijo. Zdravnica ga je temeljito pregledala in potrdila njegovo izjemno fizično pripravljenost. Z izjemo težav z želodcem ni našla na njem ene stvari, zaradi katere ne bi bil zmožen zvoziti še naslednjih 300 km! Žal pa je bila injekcija proti slabosti dvorezen meč, saj mu je po eni strani pomirila želodec, stranski učinek pa je bila tako huda zaspanost, da je v kombinaciji z utrujenostjo, ki jo povzroči 961 prevoženih kilometrov, predstavljala življenjsko nevarnost, če bi od utrujenosti in zaspanosti na kolesu za trenutek odtaval in padel ali zapeljal na nasprotni pas.

Čeprav smo si vsi izjemno želeli, da pridemo do Postojne in da Aleksej na odru zmagoslavno v zrak dvigne svoje kolo in postane prvi v zgodovini DOSa, ki je s to preizkušnjo opravil na ležečem kolesu, in čeprav se nam je ta cilj letos izmaknil (za mišjo dlako!), neizpodbitno dejstvo ostaja, da najslajši uspehi so tisti, ki ne pridejo v prvem poskusu, ampak se nam tu pa tam malo izmikajo. Neizpodbitno dejstvo je tudi, da DOSa na ležečem kolesu tako še vedno ni osvojil nihče in lovorika nas še vedno čaka! Ne moremo vedno zmagati, lahko pa naredimo vse, da se na koncu počutimo zmagoslavne. Jaz se zagotovo tako počutim, pa sem bil le majhen delček v tem DOSovskem mozaiku. Če bi bil 99 % krivec za ta podvig, kar je Aleksej, pa bi bil občutek zmagoslavja še mnogo večji.

Hvala, Aleksej, da smo lahko bili del tega in hvala vsem članom ekipe, ki ste delovali kot švicarska ura. Pa še opravičilo za kakšne »žolčne« besede, ki ste jih bili občasno deležni iz mojih ust.

P.S.

Prej sem po telefonu malo potipal Alekseja, kaj se mu plete po glavi, in rečem lahko le tole: »DOS 2011, pazi se nas!!!«