Pariiiz!!! (že nekaj ur…)

Voila, super Randonneurja Jure&Aleksej sta na cilj prišla!!

Takole, nekaj uric počitka smo si privoščili vsi skupaj tukajle na cilju tega “kolesarskega romanja” do Bresta in nazaj. Zatorej iskreno opravičilo za zamudo s svežimi novičkami, sicer pa ste  (upam) skoraj v živo spremljali najin prehod preko “rider trackinga”.

Da, uspelo je! Zadnjih 140km je bilo zopet pravi užitek kolesarit. Veter nam je na celotni poti iz Bresta pomagal, saj je bolj ali manj močno pihal v naše hrbte. Tako so tudi položni klančki postali ravnine, ravnine pa “dolinice”. Prejšnjo noč je Jure doživljal nekakšno krizo in sva tudi na spustih precej upočasnila. Počitek na predzadnji kontroli v Mortagne au Perche pa nama je vlil novih moči in zadnji del poti sva kolesarila kot prerojena.

Ko je Jure v vse klance stopil na pedale sem vedel, da bo cilj res dosegljiv v manj kot 70 urah. Potem sva del poti do zadnje kontrole v Dreuxu prevozila skupaj z ameriškim randonneurjem, ki je bil (žal) tudi eden izmed redkih bolj zgovornih kolesarjev. To je pravzaprav edino kar naju je na tem brevetu negativno presenetilo-kolesarji so bili tako “asocialni” da ne moreš verjeti! Večina je gledala le v števec oz. balanco! No, najbrž so že imeli svoje razloge… 🙂

Zadnjih 10km do cilja se pa tukajle v Guyancourtu kar vleče! Francoska zgledna prometna ureditev z rondoji namreč odpove in pred ciljem te čaka kakšnih 20 semaforjev. Zaradi del na cesti mi je Jure na enem pobegnil ter dobil zeleni val, sam pa sem moral čakati na prav vsakem semaforju do cilja.  Nekateri randonneurji so sicer vozili kar preko rdečih, toda niti slučajno mi ni padlo na pamet kaj takega. Sem pa bil zaradi vsega tega čakanja in “svalkanja” po mestu kar nekoliko slabo volje ob samem prihodu na cilj, kjer množica vzpodbuja, ploska, čestita…škoda. Ampak po 70 urah na poti glava dela drugače kot sicer.

Kaj torej poreči ob vsem tem? Ali je bilo vredno? Ali gremo še enkrat? Sva zadovoljna(i)? Mislim, da je odgovor na vsa vprašanja pritrdilen! Namreč Paris-Brest-Paris ni samo en brevet, za nekatere dirka, za druge preizkus samega sebe…to je prireditev s takšno tradicijo, da si prav zares zasluži naziv “kolesarsko romanje”. In na tako “božjo pot” bi bilo greh iti samo enkrat. Sva pa z Juretom ugotovila pravi smisel PBPja. Najbolje si je umisliti eno staro kolo (najbolje Rog Senior z ali brez prestav), en “ledertaše” spredaj ter s polno denarnico na pot tja in nazaj. To je namreč pravi duh randonneurstva oziroma ciklotourisma kot ga mnogi brevetari prakticirajo še danes. Ideje in želje za 2015 torej so…greste z nami? 🙂

Iskrena hvala za vse komentarje, lepe želje, motivacijo…punci sta nama ob naših srečanji vse z veseljem posredovali. Sedaj bomo še nekaj dni preživeli v Franciji, počakali ostale slovenske randonneurje potem pa jo počasi mahnili domov. Podrobno poročilo o tem PBPju pa še sledi 😉

BON COURAGE!!!!

Aleksej