Kako sem postala “randonnerka”

Tako, po dobri večerji se me loteva tista prijetna utrujenost! Sedaj pa samo še obujanje spominov na teh 200 km.

Lahko povem, da je bil moj največji kolesarski podvig okrog 150 km letos na Maratonu češenj – takrat je šlo brez večjih problemov. Pa sem rekla – zakaj pa ne 200, to bom že zmogla! Ni me preveč skrbelo, razen za kolo, ki je že precej v letih – v letošnjem letu je bilo z njim prevoženih več kilometrov, kot v vseh 15. letih, kar je pri hiši.

Ampak, saj ne bomo šli ‘na nož’, sem si mislila; tudi Aleksej se je na pot odpravil s starinsko specialko in sem bila malo skeptična, kako bo na to odreagirala njegova ‘tazadnja’. No, nič od tega se ni zgodilo, saj si je Aleksej na poti požvižgoval in nasploh bil zelo dobre volje. Res smo imeli krasno vreme in kolesariti v skupini najprej 6 kolesarjev mi ni bilo problem. Seveda sem kot ženska imela privilegij ves čas voziti v zavetrju. Seveda ti to nič ne pomaga, ko se postaviš v klanec! Ampak sem ga ‘zgrizla’ in Črnivec je bil kaj kmalu za nami.

Takrat sem prvič nekaj pojedla, minili pa sta že skoraj 2 uri. Sledil je daljši spust in takrat me je kar malo zazeblo. V Gornjem Gradu sem dobila svoj prvi žig! Nekaj smo pojedli in popili, nato pa šli naprej. Pot se je nato kar precej vlekla – sicer ravnina z občasnimi klančki. To me je kar precej utrudilo in spravilo v nekoliko slabo voljo.Po Aleksejevih navodilih sem nato pojedla eno ploščico, malo popila in stanje se je že izboljšalo. Kar lepo smo napredovali, občasno malo narobe zavili, ampak, kot so mi povedali, je to sestavni del breveta.

Bilo mi je lažje, ker sem poznala ‘prelepo’ Savinjsko, dohiteli smo skupino, ki je bila precej hitrejša od nas, ustavili pa so se zaradi pretrgane verige. Šli smo naprej in kaj kmalu dosegli drugo kontrolo. 15 minut počitka in že smo šli naprej. Nato pa je na biciklu pred mano nekaj počilo in spet smo se ustavili. Kolegu Vasji je ‘razcefralo’ plašč! Seveda je bilo nekako nemogoče najti nov plašč, tako pa se je Aleksej spomnil na našega prijatelja Blaža. Vekomaj mu bomo hvaležni za hitro posredovanje! 😉

Pa smo spet krenili na pot. Bili smo že čez polovico in ni mi bilo pretežko. Vse dokler nismo prišli do drugega in (hvalabogu) zadnjega klanca na Podmejo. Tik pred vzponom sem pojedla tablico ‘boost’. Ampak, kot se je pozneje izkazalo, prepozno. Tisti klanec bi prej pretekla, kot sem ga prekolesarila! Vsi so me prehiteli in skušnjava, da bi stopila s kolesa, je bila velika! ‘Kaj mi je tega treba’ in ostala podobna vprašanja so se mi podila po glavi. Alekseju sem rekla, da imam ‘notranje boje’, tako je raje ostal z mano. Takrat mi je bilo res težko, ker sem se bala, da mi enostavno zmanjka energije in ne bom več mogla zavrteti pedal. Vzela sem še en gel in zadnjih 300 metrov sem se spet dobro počutila. Mogoče je to samo psiha, ker sem bila praktično že na vrhu, ampak sedaj vem, kako pomembno je, da stalno vnašaš hrano vase, ker se tako zna zgoditi, da zmanjka goriva.

Spust do Trbovelj, kontrola v Zagorju, ravnina in rahel vzpod naprej do Kandrš in spet spust in ravnina do Ljubljane. Ko vidiš table za Ljubljano, je takoj vse lažje. Mislim, da nas je bilo kar nekaj takih, ki smo se res veselili, da bomo končno na cilju, navsezadnje je bilo za 3 v naši skupini to prvi brevet!

Na cilj smo prišli v čudoviti poznopopoldanski svetlobi, si čestitali, posneli par fotografij in šli po zadnji žig.

Bil je res krasen dan in seveda ne bi bilo drugega pričakovati, da se bo tudi dobro končal! Moje kolo je res bolj ‘ubogo’, težko, ampak je zdržalo! Jaz pravim: ‘Vse se da, če se hoče!’ To je danes dokazal tudi Aleksej na starodobniku, pa Vasja in Primož, ki sta tako kot jaz danes doživela nekakšen ‘brevetarski krst’ in navsezadnje vsi ostali, ki smo prišli do cilja.

Do naslednjih podvigov – čau!

Jana