Brevet 300 km

Za nami je že drugi letošnji brevet, zopet z rekordno udeležbo! Kar okoli 60 kolesarjev se je odločilo premagati sebe ter 300 km dolgo progo. Jutranji start ob sedmih ter nekoliko nevzpodbudna vremenska napoved, ki je obljubljala plohe, nas nista odvrnila. In že smo se podali na pot.

Že od začetka ni šlo vse po načrtih, saj sem doma pozabil določene stvari, vendar nič ključnega. Počutje je bilo odlično, izgleda da sem kljub precejšnji količini treninga v tem tednu napor in trajanje uspel prilagoditi, da sem na brevet prišel svež. Edino mraz je bil zjutraj kar hud, zato sem se že kmalu v začetku postavil na čelo prve skupine in tako vsaj malo dvignil napor ter se ogrel. Po začetnem ravninskem delu je sledil edini omembe vredni vzponček pred spustom proti Vranskem, na katerega sem pripeljal takoj za Primožem Čerinom in še enim DOSovcem-Rudijem Štiglom… Skratka, obetaven začetek breveta in dokaz, da ležeče kolo prav nič ne zaostaja tudi ko gre za vzpone.

Do prve kontrole je cesta skoraj popolnoma ravninska, zato sem se odločil, da pot kar sam nadaljujem do tja. Dober kilometer pred 1. kontrolo pa šok! Pokvaril se je prednji menjalnik do te mere, da nisem mogel nadaljevati. Zlomka, pa ravno sedaj!!! Seveda nisem imel pri sebi primernega orodja, pa tudi skupina za mano ne, zato sem pomoč iskal pri hiši ob poti. Kakšna sreča v nesreči- prijazna gospa mi je z veseljem pomagala, še orodje mi je hotela dati za popotnico! Tako sem pokvarjen menjalnik vtaknil v žep in bil preostalih 220km prisiljen kolesariti na „tamali šajbi“ oziroma manjšem sprednjem zobniku s 34 zobci.

„Servisiranje“ je kljub vsemu vzelo nekaj časa in na kontroli me je prehitela večina udeležencev. Prvi bodo zadnji, sem si mislil, vendar na Brevetu to ni pomembno, saj ne gre za dirko. Gre ravno za takšne dogodivščine, kot se mi je ravnokar zgodila – važno je nadaljevati, improvizirati ter doseči cilj.

Do druge kontrole sem nato vozil v manjši skupini, kateri sem praktično ves čas „rezal zrak“. Le prehitro nisem smel iti, saj je za mojim ležečim kolesom tako malo zavetrja, da bi se ostali kolesarji preveč utrudili. V Kostanjevici na Krki smo žigosali kontrolne kartone ter se v nekoliko okrepljeni skupini odpravili dalje. Tempo skupine je še padel, sam pa sem prekipeval od moči, zato sem pred Novim mestom pognal naprej. Tako sem do 3. kontrole naredil dober tempo trening in kljub prevoženim 220km hitrost na ravninah ni padla pod 40km/h. Nekoliko sem bil tudi „razkurjen“, ker mi prednji menjalnik ni deloval in nisem mogel iti še hitreje.

Na vrhu zadnjega vzpona na Pance sem počakal še dva kolesarja in skupaj smo se odpeljali do cilja. Nad časom 11h53min sem bil sicer vidno razočaran, saj sem planiral kar za uro in pol do dve manj, vendar tudi s tem moram biti zadovoljen. Moči v nogah je bilo še dovolj, počutje odlično, kljub okvari na kolesu sem brevet uspešno opravil, tudi v padce se nisem zapletel, niti dež nas ni zmočil…s te strani je bil Brevet 300km popoln uspeh in že se veselim štiristotice!

Pohvale organizatorju (Marko Baloh) za zgledno izpeljan Brevet!!