Pa smo ga dočakali – tako težko pričakovan in najbolj obiskan prvi letošnji brevet. 200 kilometrsko preizkušnjo je organiziralo Obalno planinsko društvo v Kopru. Kljub temu, da je trasa breveta zelo razgibana, termin pa zgoden, se je z 2.700 višinskimi metri „spopadlo“ kar 170 kolesarjev in kolesark. Rekordna udeležba je zagotovo povezana tudi z letošnjim brevetom Paris-Brest-Paris, na katerega pa se je potrebno kvalificirati z opravljenimi breveti 200, 300, 400 in 600km v tem letu.
Ta najkrajši brevet pa je zanimiv tudi za tiste, ki se teh kolesarjenj sicer ne udeležujejo. Razdalja namreč ni prevelika, zato jo zmorejo tudi slabše pripravljeni „pustolovci“, takšnim in drugačnim tekmovalcem pa služi kot malce daljši trening. Med slednjimi sem se tokrat znašel tudi sam.
Sicer sem imel v načrtu narediti nekoliko daljši trening in se tako kot lansko leto odpraviti v Koper že ponoči iz Trebnjega. To bi to bi celotni razdalji dodalo še 170km, hkrati pa bi napravil še nočni trening. Zadeve so se malce zapletle, ker sem si v petek doma poškodoval levo dlan. K sreči ni bilo potrebno šivati, zdravnica pa je predpisala „počitek“. „Ha, ta je pa dobra, ampak jaz imam jutri kolesarski maraton!“ sem ji dejal. „No, tistih 42km boste pa že zdržali,“ je razumevajoče prikimala. Najbrž mi ni treba pisati, kakšna je bila njena reakcija ko sem opisal za kak „maraton“ gre 🙂
Na štart sem se tako odpravil z avtom ter novim ciljem-odpeljati teh 200km čim hitreje. In res, v prvih vrstah smo se našli dobri znanci z DOSa z Markom Balohom na čelu. Nekaj časa je pred nami vozil kombi organizatorja, ob vznožju vzpona proti Črnemu Kalu pa se je začelo zares. Pričakoval sem hud tempo in tako je tudi bilo. Nekaj časa so se še slišali komentarji v stilu „danes pa lepo počasi“ ali „dobro da ni prehitro“, ko pa se je klanec pri odcepu za Podgorje „postavil pokonci“ je zavladala tišina 🙂
Nekaj najbolj nabrušenih je do daljše ravnine pred prvo kontrolo nabralo lepo prednost. Za njimi nas je ostalo okoli 15 z Ninom Cokanom na čelu. Vprašal sem ga, če hoče, da jih ujamemo. „Seveda!“, je odvrnil in ponudil sem jim „prevoz“ do prve skupine. Fantje niso mogli verjeti, kaj je mogoče z ležečim kolesom-skupino pred nami smo na ravnem odseku ujeli kot bi mignil. Nino mi je na cilju zaupal, da brez moje pomoči nebi imeli nobenih možnosti za priključitev.
Na prvo časovno kontrolo smo tako prišli skupaj s prvo skupino. Vladala je kar velika nervoza, saj so si kolesarji vsi hkrati prizadevali žigosati kontrolne listke, časa ni bilo niti za WC in polnjenje bidonov. Že je nekdo kričal ali gremo dalje. Tedaj sem se odločil, da to ni skupina s katero želim prevoziti ostalih 170km. Brez vode ne gre, tako kot avto brez bencina ne. In tudi na vso moč ne moreš pritiskati če te tišči tja, kamor gre še cesar sam!
In ni mi bilo potrebno dvakrat pomisliti-že so prispeli Andrej, Rok, Ivo in Andreja – vsi DOSovci. Oblikovala se je krasna 10 članska skupina s katero sem vozil do druge kontrolne točke in še nekoliko dlje. Zavetrja sem se izogibal in tako dosegel konstanten napor in kvaliteten trening. Spet se je pokazalo da ležeče kolo na določenem terenu povsem dominira. Takoj ko je nastopil spust ali ravnina, sem imel veliko prednost zaradi odlične aerodinamike. Kolo ZOCKRA na visokih 700c kolesih pa je zelo hitro tudi na slabi cesti, ki je na brevetu ni manjkalo.
Kilometri so kar švigali mimo in že smo dosegli zadnjo kontrolno točko pred ciljem v Savudriji. Zaključni vzpon na Šmarje je minil kot bi trenil, saj sva z Janezom Pirnarjem nekoliko stopila na plin. Na vrhu sva počakala skupino in skupaj smo se previdno odpeljali do cilja v taverni, kjer smo posneli še skupinsko fotografijo!
Odličen začetek sezone brevetov ter test pripravljenosti pred DOSom. Povprečna hitrost 31km/h, potovalna pa 29km/h ter 7h20min za 200km so podatki, ki me navdajajo z optimizmom! Glede na to, da je ostalo v „rezervarju“ še dosti goriva, bi ta čas zagotovo še lahko izboljšal. Priložnost bo že čez 14 dni, ko bo potekal 300km brevet! Breveti seveda niso dirka in hitra vožnja ni njihovo bistvo. Tisti, ki se pripravljamo na DOS pa po mojem mnenju potrebujemo tudi takšne treninge zato naj nam bo odpuščeno!
Za konec zapišem še, da so se breveta udeležili že štirje ležeči kolesarji. Upam, da se bomo videvali tudi na ostalih razdaljah, saj se imamo na brevetih res „fajn“! Še posebej lepo bo na 400 in 600 kilometrskih, ko se hitrosti znižajo in se prične prava „uživancija“ 🙂
Hvala organizatorju, ki je na prireditvenem prostoru izobesil tudi pano z našo dobrodelno akcijo. Torej pošljimo SMS „kolesar“ na 1919 in prispevajmo 1€ za nakup ročnih koles za Ivano in Srečka!
Pa srečno!
