V juniju smo za vse športa in dogodivščin v naravi željne pripravili aktivni vikend na Pokljuki. Če imate radi hribe, gore, klance in doline, se radi v naravi izgubite peš ali s kolesom, vam bo naša ponudba zagotovo všeč! V naši domeni je, da vas čez dan prijetno utrudimo, v prostem času pa boste lahko Preberite več o Preživite poletni vikend aktivno, v naši družbi![…]
Poletne skupinske vadbe na prostem smo preselili v notranje prostore. V septembru smo začeli s funkcionalno vadbo na območju Postojne in Pivke. Funkcionalna vadba je primerna za odrasle brez zdravstvenih omejitev. Na vadbi poskrbimo za razvoj/ohranjanje vseh gibalnih sposobnosti, predvsem pa razvoja moči, koordinacije in ravnotežja ter vzdržljivosti. www.j-hokkaido.com Vaje so usmerjene na gibanje, ki Preberite več o Skupinske vadbe Ad-venture.si[…]
Včeraj smo uspešno začeli sezono skupinskih vadb na prostem. Pogoji za vadbo na svežem zraku so odlični in ni razloga, da ne bi izkoristili popoldanskih oz. večernih ur za rekreacijo v naravi. Vadeči so se preizkusili na napredni funkcionalni vadbi. Tokrat smo delali krožno vadbo v parih. Nekatere vaje, čeprav ST0-172 na videz preproste, so Preberite več o Za nami je prvi dan tedna brezplačnih vadb[…]
Včeraj je v Gorah nad Idrijo gorske tekače čakala zelo zanimiva in težka tekma, ki je štela za državno prvenstvo v gorskih tekih, hkrati pa je bila to tudi izbirna tekma za svetovni pokal v disciplini gor-dol. Proga je bila speljana predvsem po poljskih poteh in je obsegala en manjši in en večji krog v skupni dolžini 3,4 Preberite več o Tekaška preizkušnja v Gorah nad Idrijo[…]
Če niste prepričani, ali je tek na smučeh prava zimska športna dejavnost za vas ali če se bojite, da sploh niste za na smuči, potem je pohodništvo na tekaških smučeh odlična priložnost, da preizkusite, če to res drži. Namreč, pohodništvo a tekaških smučeh je primerno za stare in mlade, za tiste z malo in več kondicije, Preberite več o Pohodništvo na tekaških smučeh[…]
Z Aleksejem sva si letos omislila spet nekoliko drugačen dopust. Po navdušenju z Gorskega maratona štirih občin sva se odločila podati po poti ultra preizkušnje Velebit Treking in na ta način spoznati “čare” te tekme, ki se je bova udeležila v prihodnjih letih. Glede na poletne sušne razmere in na to, da bova 3 dni Preberite več o Spomini na poletje – Velebit 2012[…]
Včeraj smo se člani društva Ad-venture.si odpravili na pohod po Levstikovi poti. Zraven smo povabili še nekaj naših prijateljev, ki so se z veseljem odzvali povabilu. Tako nas je 7 pohodnikov iz Šmartnega ‘zagrizlo’ v prvi klanec.
Ob poti nismo občudovali in okušali le jesenskih barv, ampak predvsem njene plodove. Že po petih kilometrih smo se ustavili v prvi zidanici, kjer nas je pričakal Jože in nam pošteno postregel z domačimi dobrotami. Beseda je lažje stekla in tudi smeha je bilo veliko. Kar s težkim srcem nas je gospod Jože spustil naprej, tako da mu še enega kozarčka v bližnji gostilni res nismo mogli odreči. Kmalu nam je bilo jasno, zakaj je Levstik potreboval toliko časa, da je prispel do cilja. Naporno je tole popotovanje! […]
Tako, po dobri večerji se me loteva tista prijetna utrujenost! Sedaj pa samo še obujanje spominov na teh 200 km.
Lahko povem, da je bil moj največji kolesarski podvig okrog 150 km letos na Maratonu češenj – takrat je šlo brez večjih problemov. Pa sem rekla – zakaj pa ne 200, to bom že zmogla! Ni me preveč skrbelo, razen za kolo, ki je že precej v letih – v letošnjem letu je bilo z njim prevoženih več kilometrov, kot v vseh 15. letih, kar je pri hiši.
Ampak, saj ne bomo šli ‘na nož’, sem si mislila; tudi Aleksej se je na pot odpravil s starinsko specialko in sem bila malo skeptična, kako bo na to odreagirala njegova ‘tazadnja’. […]
Voila, super Randonneurja Jure&Aleksej sta na cilj prišla!!
Takole, nekaj uric počitka smo si privoščili vsi skupaj tukajle na cilju tega “kolesarskega romanja” do Bresta in nazaj. Zatorej iskreno opravičilo za zamudo s svežimi novičkami, sicer pa ste (upam) skoraj v živo spremljali najin prehod preko “rider trackinga”.
Da, uspelo je! Zadnjih 140km je bilo zopet pravi užitek kolesarit. Veter nam je na celotni poti iz Bresta pomagal, saj je bolj ali manj močno pihal v naše hrbte. Tako so tudi položni klančki postali ravnine, ravnine pa “dolinice”. Prejšnjo noč je Jure doživljal nekakšno krizo in sva tudi na spustih precej upočasnila. Počitek na predzadnji kontroli v Mortagne au Perche pa nama je vlil novih moči in zadnji del poti sva kolesarila kot prerojena.
Ko je Jure v vse klance stopil na pedale sem vedel, da bo cilj res dosegljiv v manj kot 70 urah. Potem sva del poti do zadnje kontrole v Dreuxu prevozila skupaj z ameriškim randonneurjem, ki je bil (žal) tudi eden izmed redkih bolj zgovornih kolesarjev. To je pravzaprav edino kar naju je na tem brevetu negativno presenetilo-kolesarji so bili tako “asocialni” da ne moreš verjeti! Večina je gledala le v števec oz. balanco! No, najbrž so že imeli svoje razloge… 🙂
Zadnjih 10km do cilja se pa tukajle v Guyancourtu kar vleče! Francoska zgledna prometna ureditev z rondoji namreč odpove in pred ciljem te čaka kakšnih 20 semaforjev. Zaradi del na cesti mi je Jure na enem pobegnil ter dobil zeleni val, sam pa sem moral čakati na prav vsakem semaforju do cilja. Nekateri randonneurji so sicer vozili kar preko rdečih, toda niti slučajno mi ni padlo na pamet kaj takega. Sem pa bil zaradi vsega tega čakanja in “svalkanja” po mestu kar nekoliko slabo volje ob samem prihodu na cilj, kjer množica vzpodbuja, ploska, čestita…škoda. Ampak po 70 urah na poti glava dela drugače kot sicer.
Kaj torej poreči ob vsem tem? Ali je bilo vredno? Ali gremo še enkrat? Sva zadovoljna(i)? Mislim, da je odgovor na vsa vprašanja pritrdilen! Namreč Paris-Brest-Paris ni samo en brevet, za nekatere dirka, za druge preizkus samega sebe…to je prireditev s takšno tradicijo, da si prav zares zasluži naziv “kolesarsko romanje”. In na tako “božjo pot” bi bilo greh iti samo enkrat. Sva pa z Juretom ugotovila pravi smisel PBPja. Najbolje si je umisliti eno staro kolo (najbolje Rog Senior z ali brez prestav), en “ledertaše” spredaj ter s polno denarnico na pot tja in nazaj. To je namreč pravi duh randonneurstva oziroma ciklotourisma kot ga mnogi brevetari prakticirajo še danes. Ideje in želje za 2015 torej so…greste z nami? 🙂
Iskrena hvala za vse komentarje, lepe želje, motivacijo…punci sta nama ob naših srečanji vse z veseljem posredovali. Sedaj bomo še nekaj dni preživeli v Franciji, počakali ostale slovenske randonneurje potem pa jo počasi mahnili domov. Podrobno poročilo o tem PBPju pa še sledi 😉
BON COURAGE!!!!
Aleksej
Dobro jutro! Zbudili smo se v jasno in sveže jutro. Fanta sta na poti do predzadnje kontrolne točke. Postanki so sedaj daljši, zato vse skupaj poteka nekoliko počasneje. Predviden prihod v cilj je po 14h popoldan. Fanta, zdržita! Mi pa se slišimo na cilju!
Še 309 kilometrov do Pariza! Zadnje tri etape so kar hitro minile, da sva ju z Melito težko dohajali. Pravega počitka tudi za naju ni bilo. Vsaj zase lahko rečem, da je kar naporno in da se pozna neprespanost (vsega skupaj sva do sedaj spali približno 7 ur). To noč bova na poživilih, drugače ne gre! Jure in Aleksej sta drugače v redu, razen vseh kolesarskih tegob, ki spadajo k takšni preizkušnji. Nekako jutri po 12h nameravata priti na cilj. Vsi že nekako vidimo konec, ure kljub vsemu hitro tečejo… Jutri v večernih urah že načrtujemo ogled znamenitosti, haha. Bon courage!
Še hitro poročilo – Aleksej in Jure sta tokrat na kontrolo prispela pred nama. Na hitro sta nekaj malega pojedla in popila. Nista imela časa, da bi jima prebrali Mitjeve šale – to še pride na vrsto! Aleksej je Zockro peljal na servis zaradi menjalnika; s tem naj ne bi bilo večjih težav. Z Melito ju ‘terava’ naprej, ker jima dobro gre! Na naslednji kontroli pašta.
