Kolesarjenje po Istri

Po Istri

Avgust 2007

Po dobrih treh tednih dopusta na otoku Ugljanu, se s kolesom odpravim domov čez Cres in Istro.

piše: Aleksej Dolinšek

Petek 3.8.07

No pa gremo spet na pot. Dopust je bil dolg in lep, sedaj pa še nekaj za kolesarsko dušo. Vstajanje ob pol šestih ter hitro pakiranje, tri žlice solate za zajtrk in na kolo.

Trajekt iz Preka v Zadar odpelje točno. Prvič na poti se lahko čudim politiki Jadrolinije, ki za prevoz kolesa zaračuna več kot za osebo. V Zadru dvakrat ustavim in vprašam kje je luka Gaženica, od koder odpelje trajekt na Mali Lošinj. Luka je res v odmaknjenem delu Zadra, industrijski coni, ki upravičeno nosi ime Gaženica. Vse je »zgaženo«. Vkrcam se pol ure pred odhodom in si privoščim drugi zajtrk – paški sir je res vreden svoje slave. Spoznam 3 italijanske kolesarje, ki imajo podobne načrte mojim. S kolesi čez Lošinj, Cres ter okrog Istre do Kopra (oni do Trsta). Ivan, Giani in Giovani so iz okolice Barija, kar jim povzroča nemalo logističnih težav. Do Ancone so morali ponoči zamenjati 5 vlakov, preostanek noči so se vozili s trajektom do Zadra, sedaj pa jih čaka še skoraj 7 ur plovbe do »Lussini piccolo«, kot oni pravijo. So zabavni dečki, Ivan dela doktorat iz ekonomije a govori angleško na ravni slovenskega petošolca. Giani študira ekonomijo, Giovani pa dela na občini. Za potovanje si bodo vzeli 14 dni, zanimajo pa jih predvsem nudistične plaže in kampi. Baje da tega v Italiji ni… Začne deževati, skrivamo se v salonu, kjer pretiravajo s klimatizacijo. Tako je mrzlo da oblečem flis.

Pot od Zadra do Lošinja sploh ni dolga, a trajekt vmes štirikrat ustavi, zato prispemo šele ob pol petih popoldne (odhod je bil ob deveti zjutraj). Najprej jo družno mahnemo v trgovino, potem pa gasilska fotografija in vsak po svoje. Oni bodo lepo »lagano« poiskali streho za to noč, jaz pa via Cres. Cesta čez Lošinj je lepo urejena in večinoma ravna. Same slovenske avtomobilske tablice. Tudi Cres je naš, kar se tega tiče. Le da se tu pričnejo vzponi in spusti. Deževati je nehalo, temperatura pa je ravno prava.

Časa mi zmanjkuje, saj se večeri. Sprašujem se, ali bom dosegel mesto Cres, zraven pa občudujem pokrajino. Kolesarim mimo Vranskega jezera, ki ga s ceste sicer ne vidim. Žal ni časa za raziskovanje, sicer pa je jezero zaprto za neposvečene-voda iz njega gre naravnost v otoški vodovod. Cesta čez Cres je zelo raznolika. Nekaj časa ozka in zaradi varnosti vozim po sredini, drugič spet široka za 3 pasove in se stiskam na robovih saj avtomobili dobesedno drvijo mimo.

Po 60 kilometrih in fantastičnem spustu ob sončnem zahodu, prispem v mesto Cres. Ura je že pol devet in mislim samo še na hrano. Sledim nekem kažipotu za avtocamp a se, še preden ga dosežem, ustavim ob poti ter skuham testenine. Komarjev je dosti, vode mi zmanjka in ves čas v bližini laja pes, zato mi lokacija ni všeč na dolgi rok. Pojem večerjo in se ves osvetljen odpeljem proti obali. Najdem kamp in se na zunanji strani ograje utaborim. Samo armafleks in spalka, drugega ne potrebujem. Pa še kamp je blizu za udobje civilizacije (tuš, wc, voda).

Zaspim.

Sobota 4.8.07

Terasni bend mi igra večino noči, med pavzo potegne »smooth operator«… Celo noč nekako dremam, a se spočijem. Zjutraj piha in je kar mrzlo. Poberem svoje stvari in se s kolesom odpravim uživat dobrine civilizacije v kamp. Pod jutranjim soncem spi na plaži pet deklet –backpackerk. »Kje ste bile pa včeraj?!«, si mislim Preden dokončno zapustim mesto, srečam Davorja Pažina, lezikolesarja katerega potopise sem bral na internetu. Ni bil s kolesom ampak sredi jutranjega teka. Kar čez cesto izmenjava nekaj besed potem pa vsak po svoje. Današnji cilj je Pula, kar zna biti precej naporno,si mislim.

Cesta se nadaljuje v podobnem stilu kot prejšnji dan, le nekoliko bolj ozka je. Razgledi so fantastični, v ovinku ustavim in opazujem zračne vragolije vran na pobočnem vzgorniku. Na vrhu nekega klanca še postanek za drugi zajtrk potem pa spust do trajektne luke. Zopet preplačam karto in v desetih minutah smo že v Istri.

Vozim se mimo dolge kolone čakajočih na trajekt. Kar nekaj ovacij doživim, od ploskanja, vzklikov pa do vprašanj če sem na dopingu. Domači »dečki« pravijo: »Samo polako, polako!« Kmalu vidim zakaj, saj zagledam tablo z oznako 20%. Grizem kolena, vmes celo počivam, a klanec le premagam. Ura je okrog enajstih in sonce močno pripeka. Za postanek si izberem Rabac pri Labinu. Do tega turističnega kraja vodi dolg in strm spust, zato me med vožnjo skozi serpentine kar stiska. Čez nekaj ur bo potrebno zopet nazaj do glavne ceste… Srečam dva otovorjena kolesarja, ki sopihata v breg kot nora. Kaj vse ljudje počnejo v opoldanski vročini. Na plaži je gneča, voda pa mlečno modre barve. Kljub vsemu je osvežitev v morju enkratna. Sledi kosilo pod drevesom v kampu ter urica dremeža. Ob treh odrinem naprej proti dolini reke Raše, ki spominja na dolino Neretve, le da je desetkrat manjša. Tu se zdi, kot da se je čas ustavil pred dvajsetimi ali tridesetimi leti.

V podobnem ritmu kot prej se pot nadaljuje. Prometa je malo, le vsake toliko zakolnem nad kakim neotesanim domačinom. Peljem skozi mesto pred katerim na veliko piše: »Our friends Nova Gorica«. Zanimivo. Po kakih dveh urah poganjanja me zagrabi nekakšna slabost, takoj ustavim in pojem dve musli tablici. 15 minut počitka in dalje proti Puli. Okrog sedme ure zvečer jo res dosežem, naredim »giro« po centru, mimo arene, čez glavni trg… Nakupim nekaj hrane, kaj dosti pa se mi ne ljubi raziskovati, saj so ulice polne ljudi, jaz pa utrujen. Za posladek še prav fino »zalutam« in popolnoma po naključju pristanem v kampu Stoja. Domala vse parcele v njem so polne, skoraj nobenih slovencev, a cel kup varnostnikov, ki prežijo na morebitne slepe potnike. Lepo po francosko se poslužim njihove infrastrukture, ter povečerjam na klopci ob morju. Ob terasni glasbi (tokrat brez poceni sintisajzerjev) zaspim kar na plaži, čeprav mi slovenski par to odsvetuje. Komarje odžene OFF.

Nedelja 5.8.07

Bujenje ob pol šestih, brezplačna uporaba sanitarij in na pot. Zaokrožim še enkrat po starem delu Pule, potem pa »gas do daske« proti današnjem cilju-Novem Gradu. Pot nadaljujem skozi Barbarigo, kjer je prijateljica Tjaška na dopustu. Malo se ustavim, nekaj pojem in ob klepetu hitro mine ura in pol. Ob devetih nadaljujem po makadamski cesti do kraja Bale, malo »lutam« a najdem pravi odcep za Vrsar. Obkrožim Limski kanal, navzdol gre ko »sneta skira« v hrib pa kar zašvicam. Prehitita me dva specialkarja, čeprav zadnjega skoraj dohajam kljub 25kg prtljage v torbah. Na vrhu klanca spet navigacijski probemi, ignoriram tablo za Vrsar, kar se kmalu izkaže za napako. K sreči nekaj kilometrov kasneje naletim na ozko lokalno cesto z enakim smerokazom. Spustim se do Vrsarja in skočim v morje-ura je že poldan in osvežitev se pošteno prileže. V avtocampu kar nekaj časa iščem prazno parcelo, potem pa skuham kosilo ter malo zadremam.

Izvem, da je prijatelj Nejc s punco Natalijo v Novem Gradu in me bo z veseljem gostil ta večer. To mi da novega zagona in čez eno uro sem že pri njima. AC Sirena bo moj dom to noč, naš Nejc Kralj pa s prijatelji in prijateljicami že kraljuje na plaži. Še en skok v morje, potem pa večerja in zaslužen počitek. Nejc sicer ponuja prevoz z avtom do doma, vendar ponudbo vljudno odklonim. Zjutraj imamo namen zgodaj oditi, meni se mudi na kolo, Nataliji pa v službo v Ljubljani, zato se kmalu odpravimo spat. Prvič po skoraj mesecu dni spim v postelji (a še vedno v spalni vreči).

Ponedeljek 6.8.07

Posteljno udobje človeka kar malo razvadi! Zgodnje vstajanje mi je postalo že rutina a postelja je le postelja… Odbijem ponovne ponudbe za prevoz do doma in se le skobacam iz spalne vreče. Nejcu in Nataliji ne gre v glavo, kako se mi da že navsezgodaj kolesarit. Jaz pa se veselim novega dne, saj je pred mano lep (in kratek) del poti do Kopra. Nejc mi da še zadnje napotke za lokalne bližnjice, v križišču pa se zares poslovimo po »šofersko«. Nekako sem že na poznanem terenu, zato le tu in tam s pogledom ošvrknem zemljevid. V Umagu se ustavim in napišem nekaj kartic tistim, ki so najbolj v skrbeh glede mojega početja. Potem se prebijam skozi gigantski turistični kompleks, ki je v tem kraju zrasel v zadnjih nekaj letih. Po nejčevem nasvetu zavijem v mesto Savudrija, kjer poiščem kamp Tarantela, ki mu je zelo všeč. Malo mestece je prijetno in mirno, avtokamp pa tudi. Nekje opazim smerokaz za kolesarsko pot in se prepustim pustolovski žilici. Pot vodi po grebenu rta Savudrija, nad plažo Kanegra, mimo opuščene graščine, razvalin istrske hiše, skratka skozi čudovito pokrajino. Sledi kilometer poti skozi popolnoma požgan gozd, kot opozorilo vsem, ki v naravi uporabljamo odprti ogenj… Pustolovščina se konča s spustom po vzorno urejeni kolesarsko/pohodniški stezi v osrčje Sečoveljskih solin. Po vožnji med visokim trsjem se kar naenkrat pokaže Jorasova rezidenca, ter mejni prehod. Pa smo doma!

Priključim se na obalno kolesarsko pot (ki si zasluži pohvale), ter ustavim v Piranu. Pravi slovenski obrok-burek in jogurt, potem pa še zadnje letošnje kopanje v morju. Kar lepo je po skoraj mesecu dni biti doma. Ob prihodu v SLO popolnoma pospravim zemljevid, rekoč, »saj tu pa vse poznam!«. Seveda se zarečenega kruha največ poje, v Piranu lenarim in pozabim na uro ter razdaljo, ki me še čaka do železniške postaje v Kopru. Le dobro uro pred odhodom »Pohorca« le odrinem proti končnemu cilju. Kolesarska pot, ki sem jo prej tako hvalil je na dveh mestih slabo označena, ravno dovolj za zmedo in izgubo dragocenih minut. Sledi pravi šprint (tudi 40km/h in to z vso prtljago) do Kopra, kjer me prijazen domačin na kolesu pospremi do postaje. Brez njega bi vlak zagotovo zamudil, saj bi šel po daljši poti do postaje…

Kolo naložim 2 minuti pred odhodom vlaka in se popolnoma preznojen zgrudim v kupe. Dosti časa stojim tam samo v spodnjicah, da se ohladim. Potem pa ob opazovanju prelepe kraške pokrajine in kovanju novih potovalnih načrtov zaspim.

p.s. Ko v Trbovljah raztovorim kolo, opazim, da zadnjo vilico k okvirju drži le že božja volja. Od tu torej vso škripanje in ječanje, ki me je spravljalo ob pamet zadnjih 500km. Prednja vilica (manitou trace) je odpovedala, lockout ne deluje in povsem je mehka.

p.p.s. Proizvajalec kolesa mi je poslal nov okvir, tako da zdaj vozim praktično novo kolo. Po 800km nobenih težav z okvirjem. Nove vilice Rock Shox prav tako delujejo odlično.