Da bodo sanje končno postale realnost sem dojel, ko sem stopil v kontakt z Aleksejem. A preden sem pritisnil ENTER in poslal prijavo sem iskal podporo, nikjer drugje kakor pri ženi. Spomnim se kot bi bilo danes: “Zdaj povej, da ali ne.” Nekaj časa sva se gledala. Sam Bog ve kje so bile takrat misli katerega. “Povej,”ponovim. “Ja, daj, pošlji ne…”, so bile besede, ki v tistem trenutku niso bile povsem mirne, vendar jih ne bom nikoli pozabil. Alenka HVALA.
Prijava na razpis društva in dogovor o prvem srečanju, kjer smo takoj postavili temelje doseženega, je bilo nekaj, česar se nisem nikoli nadejal. To je, da se bom že na svoj prvi DOS pripravljal pod budnim trenerskim očesom. Začeli so teči dnevi, tedni, da o mesecih ne govorim. Aleksejev plan sem izpolnjeval, kolikor se je le dalo točno. Odrekanja je bilo ogromno. Trpelo je tisto pravo družinsko življenje in reči, ki so bile do takrat del vsakdana. Meni je le tega predstavljalo kolo, Alenki, Žanu in Kaji pa dnevi brez mene.
Vendar, sedaj je ves trud povrnjen!
Dan pred štartom sem opravil še zadnji test forme in rezultat mi je še kako dvignil samozavest za dosego cilja. Prvotni cilj, da se dirko konča v časovnem limitu, je hitro prišel na mejo 60 ur. Na dan štarta in zbora celotne ekipe mi je Aleksej podal še zadnje taktične zamisli in okvirno časovnico. “Perfektno” sem si mislil, kajti iz tona glasu in prepričljivosti besed, sem vse bolj dojemal, da je zastavljen cilj več kot dosegljiv…
Dobro uro pred štartom se je začelo zares. Sledno vozilo s prvim delom ekipe je odšlo na svoje izhodišče, jaz sem opravil še zadnje ogrevanje in nato počasi odpeljal proti podzemni garaži od koder so tekmovalce pošiljali na štart. Tu smo naredili še nekaj fotografij, nakar smo zaslišali: “Simčič!” Klic sodnika in odhod proti štartnemu odru. Začuden sem bil, ker sem bil neverjetno miren. Nobenih adrenalinskih »šusov« ali spreletavanja srha in mravljincev, nobene nervoze. V parih minutah sem že stal po sojem žarometov in z voditeljema izmenjal bar besed, nato se je začelo: “3, 2, 1, … srečno!!!” No in tu sem začel živeti svoje tako dolgo pričakovane kolesarske sanje. Nepopisno, nepozabno.
Prvi kilometri so hitro tekli, kljub nekoliko zadržani vožnji, kajti držal sem se dogovorjenega tempa in v glavi nosil Aleksejeve besede: “Gregor samo počasi, vsi bodo prišli nazaj.” Do prve časovne postaje je šlo kot po maslu, od tam naprej pa je bilo vsega, kar pač lahko taka dirka ponudi in o čemer vas je ekipa skušala sproti obveščat.
Ob tej priliki bi se še enkrat zahvalil ekipi, predvsem pa Alekseju, za katerega ne najdem več pravih besed, CAR vseh carjev. Mislim, da je to, kar je v pol leta naredil iz mene in me dobesedno spravil pokonci v najhujših trenutkih dirke, ko so nekateri že videli odstop, samo še eden od kamenčkov v mozaiku njegovega bogatega znanja in izkušenj.
Zahvalil bi se tudi kolesarskemu centru in servisu ORBEA s Primožem Štrancarjem na čelu, za drese in predvsem nasvete pred in v najtežjih trenutkih dirke.
Hvala Bojanu Lozarju in trgovini L-Šport iz Črnomlja za sledno vozilo in servis kolesa.
Hvala podjetju Avto L in V d.o.o. P.E. Kanižarica za spremljevalno vozilo.
Hvala trgovini s športno prehrano VO2sport in seveda Turbo Katki.
Hvala osebju v zdravstveni postaji Mozirje za izvrstno oskrbo in dr. Bogomirju Humarju za nasvete, ki so nam bili odločilnega pomena.
Skratka HVALA vsem, navijačem in ostalim, ki ste me podpirali, vzpodbujali, navijali in bodrili ali kakorkoli drugače spremljali.
Hvala, hvala in še enkrat hvala in se vidimo na DOSu 2013.
Gregor Simčič
Čestitke še enkrat! 🙂