Da bo tudi tokrat zadoščeno želji našega Aleksiča, še nekaj malega o eventu, ki se je odvijal prejšnji vikend v sosednji Italiji. V podjetju Mapei, kjer sem zaposlen, vsako leto prirejajo Mapei day v Bormiu. To pomeni, da se cel vikend v Bormiu dogaja kup športnih prireditev, katerih vrhunec je nedeljska tekma tekačev, rolkarjev in predvsem kolesarjev na enega najvišjih prelazev v Evropi – Passo Stelvio.
Kot nekateri že veste, sem se slaba dva tedna pred omenjeno tekmo “sesul” s kolesom. K sreči nič zlomnjenega, a kar nekaj odrgnin in temu je sledilo 10 dnevno preležavanje in prekomerno hranjenje. Zaradi tega sprva sploh nisem imel namen obiskati Bormia, a ker sem že prej v službi obljubil, da pridem, sem obljubo tudi izpolnil.
V soboto, dan pred dirko, smo se iz Santa Caterine ( 1738 m.n.v. ) odpravili na Passo Gavia, ki je le dobrih sto metrov nižji kot kraljevi Stelvio t.j. 2651 m.n.v. Ker forma zaradi padca ni bila na željeni ravni, sem imel tisti dan namen v zmernem tempu prikolesariti na vrha Gavie, se spustiti na drugo stran v dolino in nazaj čez vrh do našega hotela v Santa Caterini ( in naslednji dan tekmo spremljati kot gledalec ). A plan se je proti vrhu Gavie porušil, saj je začelo kar močno deževati, predvsem pa se je ohladilo na samo 5 st.C. Ker sem imel samo kratek dres, sem opustil misel, da bi se odpeljal na drugo stran, poleg tega pa sem imel še težavo s sprednjo gumo. Tako smo jo kaj kmalu previdno ucvrli v dolino in moram reči, da me že dolgo ni tako zeblo, saj sem zaradi prezeblih dlani komaj zaviral v serpentinah. Ker prvotni plan ni uspel, sem se odločil, da naslednji dan vseeno tekmujem. Za naslednji dan je bila napoved deževna, a se je izkazalo, da je dež malo zamujal, tako da smo v glavnem vsi suhi prispeli na vrh.
Stelvio je res nekaj posebnega. Štart je v Bormiu ( 1225 m.n.v. ) in po 40. serpentinah prispeš na vrh prelaza, ki je visok 2758 m.n.v. in tako prevoziš 1533 višinski metrov, kar je skoraj za dva Vršiča. Razdalja, ki jo prevoziš je natanko 21,1 km, tako da se tisti, ki na vrh pritečejo, lahko pohvalijo z polovičnim maratonom. Jaz sem za ta vzpon s kolesom potreboval uro in dobrih 33 minut, kar je slabe tri minute slabše od mojega rekorda izpred treh let ( takrat v ekstremnih zimskih razmerah ), a sem bil z rezultatom, glede na poškodbo zelo zadovoljen.
Vreme je bilo za tekmo idealno t.j. oblačno in hladno, na vrhu je bilo le 7 st.C. Prispeti na vrh, na tej tekmi pomeni nekaj veličastnega, saj je po koncu tekme, poleg vseh cca. 3000 tekmovalcev še mnogo obiskovalcev in navijačev, tako da ima človek ob prispetju na cilj občutek, kot da je del Gira di Italia.
Po kosilu, smo se spustili v dolino in do hotela, naslednji dan pa smo jo zadovoljni odpujsali nazaj proti domu.
Bravo Mare kolesar! Pa smo le dočakali dež, da si tole zapisal. Zanimivo je bilo prebrati in izgleda, da bo potrebno kmalu obiskati te kraje!
Ja dobro, a bomo še kaj zlezli kdaj ali ne? :))
Če greva pa na Janče. Bo tudi dobro.
Bravo, Mare! No, ko bom mela tud jst kolo, gremo pa skupaj kam 😛
Kdaj pa bo to? :))