GM4O skozi moje oči

Vtisi s tekme so še dokaj sveži in preden ležem k zasluženemu počitku bom napisal nekaj kratkih stavkov s te preizkušnje, ki je bila nekaj najtežjega v mojem življenju. Tudi Himalaja ni zahtevala toliko od mene, kot je zahteval ta maraton.

Kot je bilo na teh straneh že zapisano, nas je kake pol ure pred štartom pozdravil močan naliv in v mislih sva z Maretom že preklinjala vse skupaj in si predstavljala kako nas bo pralo pod vrhom Črne prsti ter kako se bomo valili na spustu. In skladno z mojo, zdaj že vsem dobro znano »dobro voljo«, je bil zaradi razmer na terenu svoje porcije sočnih besed deležen vsak, ki mi je pač prišel na misel. Vključno z uradnim napovedovalcem. K sreči je potem dež ponehal, »dobra volja« se je umirila in vse se je dobro izšlo. Z Maretom sva tako na hitro izvedla še kratko ogrevanje in že je bilo potrebno na štart. Trema velika, nervoza še večja, v črevih pritiska, v nogah kisa, v glavi pa iskanje razlogov, zakaj ne bi bilo dobro podati se na to norijo. Pok pištole naju predrami iz zamišljenosti in poženemo se na pot. Favoriti potegnejo, jaz pa se udobno namestim v pozadini in »lagano američki« grizem klanec proti Črni prsti. Ravno pozabim na torturo, ki je pred mano, ko se mi pred oči postavi tabla s kilometri – še 38 km od cilja. »O mati mila! A ima kdo pištolo, da se kar takoj ustrelim,« si rečem, a vseeno nadaljujem (kot verjetno že veste ). No potem se le sprijaznim z usodo in vzpon na Črno prst mine brez posebnosti, na vrh pridem presenetljivo svež in že drvim proti Hudajužni. Spust se vleče, vmes je še nekaj vzpona in komaj čakam, da se snidem s klapo, ki čaka pred vzponom na Porezen oz. pred »uro resnice«. Zaenkrat mi gre super in veselim se druge polovice dirke. Zdaj namreč še ne vem, da mi bo kmalu žal, da sodelujem na tej tekmi.

Sprejem v Hudajužni, tako kot ob celotni progi, je fenomenalen. Ljudje navijajo kot nori, ploskajo, bodrijo, vsak tekač je za njih šampion in čustva me premagajo. Ne morem si pomagat. Takega vzdušja nisem občutil še nikjer. Zdi se ti, da si kralj sveta in da te množica kar nosi po zraku. Fantastično!

Menjavo opravim v teku, založijo me z gelom in ploščico, naredim nekaj požirkov, vzamem palice in se že poženem v »uro resnice«. Prvih nekaj minut mi gre super, nato pa se z vso močjo zaletim v »zid«. Nič mi ni jasno, kar naenkrat ni več dinamita v nogah. V motorju ni več »mišele«. Postane mi slabo, zebe me, spi se mi. Vlečem se kot cunja v klance, kjer bi lažje plezal kot hodil. Razmišljam o odstopu, a toliko pa sem tekmovalen, da si želim priteči v Podbrdo na cilj. Torej je logični zaključek, da sem nadaljeval. Nekako se privlečem do okrepčevalnice na vrhu Durnika 1 in ko vidim nadaljevanje na Durnik 2 se kar sesedem na prvo kanto vode, ki jo najdem. Zdravnica takoj opazi, da me je »položilo« in stopi do mene. Rečem ji, da sem sicer ok, ampak da se mi zdi, da mi je padel cuker. Potegnem nekaj požirkov gela, zalijem s pijačo. Sedim in se smilim sam sebi. Spet razmišljam o odstopu, ko slišim, da je vzpon pred mano krajši in da potem ni več take strmine. Hitro zvrnem še en glažek pijače in se poženem v brežino. Po parih minutah moja odločenost skopni in že se obešam na palice in počivam. Trpim kot žival a vendar nočem odnehat. Pa naj kdo to zastopi če more. Jaz sigurno ne.

Na naslednji okrepčevalnici se zopet nafilam s cukrom, v gobec si natrosim še soli in vse skupaj zalijem z vodo in spet naprej. Kaj mi je tega treba bilo? K sreči se počasi, ampak res počasi pobiram in prihajam k sebi, tako da do vrha Porezna nimam večjih težav, ampak tudi brzine nobene ne. Na vrhu pa zopet cuker, sol, pijača. Čutim, da se počasi ta cuker spreminja v gorivo in tudi cilja je samo še 8 kilometrov. Zadane me spoznanje, da bom prišel do cilja. Čaka me samo še spust in mesto v zgodovini, hehehe. Poženem se ko pubertetnik na zadnjo številko Vročega kaja. Hitim kolikor morem, prehitim par sotrpinov in že voham Podbrdo. Tam pa edini transparent na celi trasi in samo zame. Pripravila ga je sošolka Špela s faksa, ki živi par deset korakov od cilja. Veselje v meni je nepopisno, pozdravljajo me Mojca, pa Aleksič, pa Jana, pa Mare, pa vse je super in po 6 urah in 14 minutah prekoračim ciljno črto. Aleluja!

Kaj naj napišem za konec? Ta hec je zahteval od mene prav vse kar sem imel v sebi, da sem se pripajsal do cilja. Vedel sem, da bo težko, nisem pa vedel, da je tako zagamano težko. Hvala vsem, ki so bili z nama ob progi, naju bodrili in poskrbeli za naju, po prihodu v cilj. Brez vas nama ne bi uspelo. Drugače se pa z besedami ne da opisati občutkov, ki me prevevajo ob tem dosežku. Ne da se opisati. Enostavno morate iti, poskusiti in videli boste .