Teden po DOSu

…je minil še hitreje kot dirka sama! Da, tokrat je uspelo. Z ekipo devetih srčnih ljudi ter edinim ležečim kolesarjem v zgodovini DOSa. V 55urah in 25 minutah, iz Postojne v Postojno, vmes pa 1138 kilometrov borbe, veselja, smeha…

Ja, prav ste slišali! Dirka okoli Slovenije je res ekstremna preizkušnja, vendar v pravilih dobra volja ni prepovedana. Ravno obratno, še kako pomembno je veselo vzdušje za tekmovalčev uspeh. Imam izjemno srečo ter morda kanček občutka za ljudi, da sem okoli sebe zbral takšen neverjeten team. Marsikdo se je na startu v Postojni čudil številčni ekipi. 9+kolesar, torej največje dovoljeno število članov. Zakaj? Ravno zaradi zgoraj navedenega. Če se delo med člani ekipe porazdeli, ostane več energije za ustvarjanje prijetnega vzdušja. In tega v Ad-venture.si TEAMU na DOSu zares ni manjkalo.

Kako se je vse skupaj razpletlo? Naj v nekaj stavkih orišem dogajanje. Bolj detajlen opis celotne dirke, bo mogoče prebrati pod rubriko DOS EXTREME v prihodnjih dneh.

Prvo:vreme! Tokrat, se nas je usmililo. Razen nekaj ploh in neviht smo imeli idealne pogoje za kolesarjenje. Ponoči neprespanega tekmovalca sicer rado zebe, vendar to ni nerešljiv problem. Da le ni nenehne mokrote in mraza, kakšnemu smo bili priča lansko leto. Tako kot lansko leto, sem štartal prvi, ob 19h! Posebna čast in tudi izziv, saj takoj vidiš kako dober si, glede na število tekmovalcev, ki te prehitijo. Moram reči, da je šlo od začetka naravnost fantastično. Šele po več kot 100km me je dohitel prvi tekmovalec Primož Čerin. Sledil je Marko Baloh, torej izjemni kolesarji, s katerimi bi se bilo iluzorno primerjati.

Dirko sem pričel suvereno a hkrati ne preko roba svojih zmogljivosti. Kot je znano se prava dirka prične šele v soboto-nekje po prevoženih 800km. Do takrat je potrebno čim bolj preudarno razporediti svoje moči. Z visokim ležečim kolesom ZOCKRA HR 700 je bila vožnja zares hitra in udobna. Velika kolesa največ pripomorejo k omenjenemu. Do prelaza Vršič je šlo kot po maslu, nato pa nam jo je zagodel zadnji menjalnik. Nesrečna vzmet se je zlomila in potrebno je bilo uporabiti rezervno kolo. Kljub nejevolji in slabšem kolesu sem lanski čas vzpona izboljšal za 15 minut. Ni slabo!

Drugi del ekipe je med tem poiskal kolesarski servis, kjer so zamenjali menjalnik. Rezervno kolo sem tako vozil le slabi 2 uri! Šenturska gora, Kamnik, Črnivec, Velenje…gas, gas! Potem pa vzpon na Sleme. 13km čistega užitka?! Kje pa, to je bil vzpon, ki se mi je zares vlekel. Cesta ni strma, se pa vije na videz v neskončnost. Odrešil me je šele izredno dolg spust, na katerem me je sicer mučila precejšnja zaspanost, ekipa pa se jo je trudila pregnati.

Štajersko nebo nam je zaželelo dober večer in brez večjih težav smo nadaljevali po ostrih a kratkih vzponih Slovenskih goric ter Prekmurja. Že drugič nas je dohitel Andrej Zaman. V avtu je imel pravi pevski zbor; najine ekipe so bile zares neverjetne. Kaj vse so si izmislili za dobro vzdušje!

Po več kot 600km smo načrtovali postanek za prvo (in edino?) spanje na dirki. Nerodno je bilo le, ker nisem bil zaspan! Vseeno sem legel k predvidenem počitku in se 20 minut trudil zaspati. Spanca od nikoder, namesto tega le krožnik makaronov in hop nazaj na Zockro. Je že tako, včasih si tako zaspan, da ne moreš zaspati?? In smo nadaljevali do TS v Moravskih Toplicah, kjer me je spanec le premagal in sem ob cesti na tleh oddremal zasluženih 10min!

Nekoliko me je pričelo boleti levo koleno, kar smo rešili z lažjimi prestavnimi razmerji in obročem Ehub. Tako sem lahko brez večjih težav nadaljeval prek TS Šmarje pri Jelšah in TS Krško. Led je bil prebit-mesto kjer smo lani odstopili sredi noči pa smo pustili za sabo že sredi dneva!

Dolenjsko/notranjski konec je bil zagotovo najbolj živahen. Pričakali so nas namreč številni navijači. Že v Krškem, pa v Novem mestu, kjer smo se ustavili tudi za kosilo; Andrej in ekipa-hvala za lepo gesto!

Zadnjih 200km je že minilo z mislijo na cilj. Neverjetno, končno nam bo uspelo! Toda koncentracija je morala še malce zdržati in kljub ogromno navijačem, muziki, plesu, norčijam, sem bil močno skoncentriran na prihod v cilj. Sedaj mi tega ni smelo več nič preprečiti…

Z navijači smo zgrizli še zadnji klanec-kačje ride. Kar nisem hotel da je že konec! Kdo bi si mislil, da po 1138km človek noče s kolesa?? Potem pa prihod v cilj; od veselja sem plesal z vsemi dekleti iz ekipe ter z mojo mamo. Da, polka po 55 urah na kolesu. In to z lahkoto ter velikim veseljem!

DOS 2011 v ležeči poziciji…zagotovo moj osebni uspeh brez primere a popolnoma nedosegljiv brez odlične ekipe, ter vseh vas, ki ste za nas navijali preko spleta ali (in) ob cesti. HVALA. Vasja, Nejc, Neža, Jana, Mateja, Peter, Mare, Mitja, Poli – za vas pa kadarkoli ” do kolena v mrzlo vodo!”.

Hvala tudi tistim, ki ste pomagali iz dobre volje ali povsem po naključju; DOSovcem Andreju Zamanu, Franciju Horvatu ter Sandiju Bayerju, kolesarskem servisu Zupan sport iz Radovljice, Samu Rauterju in ostalim.

Zahvala sponzorjem, brez vas te zgodbe nebi zapisali:

–Udobnoposvetu.si, Občina Hrastnik, Kolesarski center Janez Brajkovič, ObenAuf, Avto Slak, Projekt Zvok, Vo2Sport, Mulebar in Tamai. Hvala.

Nasvidenje v novih izzivih!

Aleksej