Ivana Gornik

Ivana Gornik, parapleginja, ki si želi sonca v očeh in vetra v laseh

»Potrebno se je sprejeti takega kot si, sicer ne moreš normalno živeti«

Ivana Gornik prihaja iz Slovenj Gradca . Življenje se ji je spremenilo leta 2007, ko je zaradi smučarske nesreče pristala na vozičku. Ivana pripoveduje: »Hecno, kako je dovolj en sam samcat trenutek, ki za vedno spremeni tvoje življenje in življenja nekaterih ljudi okoli tebe.«

Pred nesrečo se je zelo rada ukvarjala s športom (kolesarjenje, rolanje, plavanje, tek, planinarjenje, sprehodi, aerobika …). Po nesreči je vse to odpadlo: »V bolnici in na rehabilitaciji sem preživela skupno več kot pol leta. To je velik izpad v človekovem življenju, kar naenkrat je vsakdan drugačen in seveda se je potrebno spoprijeti z novonastalo situacijo.«

Tako se je Ivana začela učiti osnovnega gibanja, učila se je presedanja in tuširanje naenkrat ni bilo več enostavno opravilo. »Ne moreš se gibati, kot si bil navajen,« razlaga Ivana in nadaljuje: »Za nekaj časa se počutiš ujetnika svojega telesa, dokler se temu ne privadiš. Potem pa se je potrebno sprejeti takega kot si, sicer ne moreš normalno živeti. Ali se sprijazniš, ali ne, to pa je že druga zgodba.«

Medtem ko je bila na rehabilitaciji v Soči, so za hčerko skrbeli bivši mož in njuni starši, kar ji je pomenilo olajšanje, saj je vedela, da je, čeprav ne more biti z njo, med ljudmi, ki jo imajo radi. Sedaj s hčerko živita v prilagojenem stanovanju, kjer je Ivana lahko samostojna in skrbita ena za drugo ter si vzajemno pomagata.

»Zelo mi je težko, ker z njo zdaj ne morem več početi vseh reči, ki sva jih skupaj počeli prej – smučati, rolati, hoditi po hribih … Vendar se ji lahko kljub temu posvetim, se z njo pogovarjam, učim in kam grem. Človek ima lahko še naprej rad ljudi, tega ti ne more odvzeti nič na svetu.«

Pred kratkim je izvedela za dobrodelno akcijo športnega društva Ad-venture.si. Ko je slišala, da društvo zbira sredstva za nakup invalidskega kolesa na ročni pogon, ki bi se podarilo invalidu, ki se ima veliko željo ukvarjati s športom, se je v hipu odločila in se prijavila na razpis. »In zelo sem vesela, da sva bila izbrana kar dva kandidata! V mislih sem takoj zagledala sliko mene in hčerke, kako skupaj kolesariva, v naravi, na soncu, z vetrom v laseh. Čudovito! Čudeži so mogoči, kot pravijo, če verjameš vanje.

“In čudeži so tudi srčni ljudje in
tudi v njih je potrebno verjeti.«

V športnem društvu Ad-venture.si verjamemo, da vendarle ni potreben čudež, da Ivani omogočimo vsaj del svobode, ki jo je pred nesrečo občutila na svojem gorskem kolesu. Potreben je le kanček solidarnosti, majhen prispevek, da se želja uresniči. Skupaj torej pomagajmo Ivani, da bo na ročnem kolesu uživala vsaj delček tega, kar nam je ostalim “podarjeno”.