600km brevet uspel!

Takole, pa je za nami zelo pester brevet! Tokrat smo se podali na kar 600km dolgo pot, ki nas je vodila iz Kopra preko prelaza Predel, Trojan, Kostanjevice na Krki, Kočevja in Bloške planote nazaj na izhodišče. Pisana druščina devetnajstih kolesarjev, tokrat na žalost brez ženskih predstavnic, se je zbrala v soboto 12.junija okoli šestih zjutraj na železniški postaji v Kopru.

Sam sem si privoščil zanimiv začetek breveta, saj sem prehitro zavil na kolesarsko stezo in tako do Črnega Kala “lovil” ostale kolesarje. Slab začetek-dober konec, pravijo! Pričakovano so se breveta udeležili izredno dobro pripravljeni kolesarji, saj je bil tempo do 2. kontrolne točke še kar hiter. Šesterica se nas je odločila za nekoliko bolj umirjeno nadaljevanje poti, zato smo si v Solkanu privoščili prvo malico-toplo juho! Naša “cikloturistikus” skupina je potem družno vozila skoraj ves preostanek poti. Nekje pri Bovcu je kolega Slavko polomil prestavno ročko na kolesu! Pa se je hitro znašel in s pomočjo “špage” zadevo spremenil v vsaj pogojno vozno. Najtežji vzpon – Predel, smo prekolesarili v največji vročini, kar niti ni bil kak poseben užitek. Je pa dosti bolj prijal vodnjak nedaleč od vrha, kjer smo se osvežili. Tudi dolg spust na italjansko stran je še kako prijal!

V Ratečah nas je pričakal Vasja (AD-TEAM lider!) s prepotrebno pijačo in hrano! Prinesel naj bi le nekaj malega zame, najedlo pa se je 6 dedcev! Hvala prijatelj! Dvesto kilometrov smo premagali in dejstvo “da gre sedaj samo še navzdol” nam je vlivalo pogum za preostalih 400 🙂 Do Domžal smo tako zelo lepo napredovali, tam pa so nam pripravili pogostitev Matejevi kolegi! Juhica, sladko, slano, za popiti kar želiš…resnično se je prileglo in kar nekoliko stežka smo nadaljevali pot. Pripravili smo se tudi na nočno vožnjo, namestili svetilke in odbojne jopiče.

Na Trojanah si nismo privoščili znamenitih krofov, ampak smo kar se da hitro nadaljevali naprej proti Hrastniku, kjer nam je preostanek AD-TEAMa pripravil pravi pravcati navijaški sprejem! Kaj takega niti sam nisem pričakoval, moji kolesarski kolegi pa še toliko manj! Posedli so nas za mize, že so čakale testenine…sanjsko! Hvala dragi prijatelji iz študentskega kluba ŠOHT, ki ste nam pripravili takšno slavje! Napolnili smo si želodce pa tudi “baterije”, tako da je do kontrole v Krškem pošteno “letelo”. Tam so se nam pričele poznati zgodnje jutranje ure in kavice ter podobne energijske pijače so postale naše najboljše prijateljice! Noč je minila mirno, na cestah zelo malo prometa, le srna nam je želela 1x prečkati pot, pa si je k sreči premislila. Brrrr,…

V Dvoru, na 450km poti nas je pričakala moja mama, s kavo, čajem, palačinkami…Fantje niso skrivali navdušenja in veselo smo zagrizli v vzpon proti Kočevju. Ta del poti se mi vedno zelo vleče, tam je cesta slaba in ves čas nekoliko “ob hrib prislonjena” in dozdeva se ti da kar ni in ni konca. Pa smo tudi to zmogli in že brzeli proti Ribnici in še zadnjem resnejšem vzponu proti Blokam. Ker so me že dalj časa bolela kolena, sem se odločil, da preostalih 100km prepeljem v enem kosu, brez nepotrebnih počitkov. Opazil sem namreč, da mi najbolj škodijo ravno postanki, ko se kolena nekoliko ohladijo… Ostali člani naše “cikloturistikus” skupine so v tem duhu zavili še na čevapčiče v Novi vasi, ter na postanek v Rakeku. Žal mi je, da sem ti dve stvari zamudil, vendar bolje tako, kot pa končati tik pred ciljem!

Preostanek poti mi je kar hitro minil, družbo mi je delala glasba iz slušalk ter močno sonce! Ker sem sončno kremo seveda pozabil v Dvoru, sem na kontrolni točki v Kozini naključnega kolesarja poprosil za pomoč-in ravno je imel kremo pri roki! Tako me sonce ni popolnoma “prekurilo”. Tega možakarja sem tudi popolnoma šokiral, ko sem mu povedal, da sem prevozil do tega trenutka že 550km. Me je ves začuden vprašal: ” Kaj to danes???” (Ura je bila pa pol deset dopoldan 🙂 )

Še spust po Črnokalskem klancu in zaključni sprint, toliko da preverim ali je še kaj energije v nogah! Očitno jo je bilo, saj je kolesar, ki sem ga prehitel nato na cilju izjavil, da je dobil občutek kot da stoji pri miru! Končni rezultat- 603km v 30h30min, s katerim sem zelo zadovoljen! Brevet sem prevozil na nizkem ležečem dirkalniku s pestom E-HUB, ki se z ležečimi kolesi zares dobro obnese.

Dan sva z Nežo (AD-team) zaključila s kopanjem in počitkom v Piranu, za večeren ogled mesta pa sem bil preutrujen, kar je po vsem tem kar nekako normalno, bi rekel!

Do jeseni sem tako z ultra kolesarskimi podvigi načeloma zaključil, kaj vse mi medtem pade na pamet ne upam niti pomisliti!

Zahvalil bi se vsem, ki ste pomagali, da je bil 600km brevet tako lepo doživetje! Klemnu za nastanitev in “garažo” v Kopru, Vasji za oskrbo v Ratečah, Matejevim kolegom za pogostitev, AD-TEAMu in prijateljem iz kluba ŠOHT za veličasten sprejem v Hrastniku, moji mami za “zajtrk” v Dvoru ter seveda Neži za Piran relax paket!

Čestitke in priznanje vsem kolegom kolesarjem, ki so se podali na ta izziv. Še posebej kolegom, s katerimi smo vozili skupaj: Matej, Srečko, Horst, Stane, Slavko. Hvala vam in nasvidenje v naslednji pustolovščini! Ste prave face in vaš “cikloturistikus” stil je pravzaprav bistvo brevetov.