Najprej iskreno opravičilo, da smo vas pustili viseti v zraku in negotovosti. Enostavno ni bilo časa, da bi kaj napisali. Aleksej je, kot ste lahko tudi na uradni spletni strani od DOSa prebrali, odstopil na 961. km. Ekipa razpleta zagotovo ne jemlje kot poraz, prav nasprotno, bila je velika zmaga. Ob vsem, kar se nam je dogajalo, moraš imeti železno voljo! V takšnih vremenskih razmerah, ko te neprestano moči dež, po tebi pada toča in še veter piha, zdržati 961 km je herojsko!
Po zdravniškem pregledu in injekciji ter nato odrejenem enournem spancu smo Alekseja zbudili in za nekaj minut je sredi noči posijal žarek upanja. Počutil se je dobro, tudi piti mu je končno spet pasalo. Oblekli smo ga in ga že skoraj postavili na bicikel, da poskusimo odvoziti nekaj kilometrov. Volja in želja, da pride v cilj, sta kar “špricali” iz njega. Vendar pa, ko smo ga postavili na noge, da bi stopil iz avtomobila, se mu je za trenutek zavrtelo in smo ga morali na hitro spet položiti na posteljo. Takrat smo vsi, vključno z Aleksejem, ki je bil ves čas psihično 100% priseben, videli, da je bolje, da iz preventivnih razlogov dirko zaključimo. En tak trenutek slabosti v kakšnem izmed mnogih spustov, ki so nas še čakali, bi bil dovolj za padec in posledično hudo poškodbo ali še kaj hujšega!
Ulegel se je na posteljo v avtodomu in odpeljali smo se proti domu, kjer pa je ekipa postala tako izmučena, da smo morali lezti k počitku, vas pa smo žal s tem prikrajšali za novice, za katere ne dvomimo, da ste jih nestrpno pričakovali.
Iskrena hvala prav vsakemu izmed vas, ki je spremljal spletno stran, pisal spodbudne misli, bil z nami ob progi, tekel z Aleksejem v klance in z nami delil močno željo, da pridemo do cilja. DOS je letos pokazal vse zobe, kar jih premore in mnogo veliko izkušnejših od nas je že mnogo prej moralo odstopiti.
Manjkalo nam je le kanček sreče in zagotovo bi zvozili do konca! Volje nam ni vzelo!
Cilj ni pomemben, važna je pot.- Flance,ki pa so zelo resnične! Aleksej naj zdaj malo bere Svetlano Makarovič, da se razvedri (še posebej kolumna Gora!)..vam pa tudi nihče ne bo zameril, če greste na jutranji pir. Ali kaj močnejšega. Bravo!
vse cestitke in pohvale….bo pa zagotovo naslednjic teh 300 km pretrajbanih !!!!!
Danes, okoli pol dveh zjutraj, sva z ženo šla navijat za Alekseja in njegovo ekipo na časovno točko v Krško. Ko sva izvedela, da je ekipa v Šentjurju na počitku zaradi težav, ki so se zgrnile nad Alekseja, sva se odločila, da jim greva nasproti po trasi.
Ob cesti, nedaleč iz Senovega, sva videla ekipo, ki si je vzela čas za počitek, nekaj kilometrov naprej še eno drugo, kakšne štiri ekipe pa sva srečala in seveda pri odprtih oknih, skozi katera je v avto pršil dež, glasno vsakemu junaku namenila nekaj glasnih vzpodbudnih krikov!
Vseskozi je bolj ali manj deževalo, cesta pa je precej ozka, ovinkasta, luknjasta in z veliko nadležnih vzponov in spustov, ter zahrbtnimi serpentinami.
“Našo” ekipo sva našla parkirano malce ven iz Šentjurja ob trasi, kjer so ravno imeli posvet, kaj storiti.
Čeprav so bili vsi izmučeni, so delovali še vedno kot ena dobro naoljena mašina! Vsa čast vam fantje in dekleta!
Ker je bil Aleksej pokonci, nisva mogla z ženo oditi, ne da bi skočila za nekaj trenutkov v avtodom k njemu na besedo ali dve, objem, stisk roke in pohvalo za dosežen rezultat.
Bil sem presenečen (in presrečen), da mi je Aleksej deloval precej “frišno”, čeprav si skoraj ne morem predstavljati, kakšne hude borbe, tako psihične kot fizične je preživljal.
Nekako se mi je odvalil velik kamen s srca, ko sem videl, da je te kalvarije, ki jo je zakuhalo slabo vreme, končno konec. Namreč, pri prebiranju poročil z DOS-a, ko so tekmovalci drug za drugim odstopali zaradi podhladitev in drugih zdravstvenih težav, smo najbrž vsi trepetali za Alekseja in si želeli, da njega ne bo doletela ta črna nevidna senca.
A na žalost, je bil davek, ki ga je terjala mati narava prevelik, čeravno je misel hotela, a telo ni več zmoglo.
Upam, da si Aleksej in ekipa čimprej opomoreta od ekstremnih naporov, skozi katere so šli te dni in, da se bodo, kot pravi en stavek, večkrat uporabljen v kakšnih filmih: “Ja, nekoč se bomo temu še smejali!”
Verjamem, da so Aleksej in njegova srčna ekipa na tej hudi preizkušnji dobili mnogo novih in koristnih izkušenj, ki jih bodo lahko uporabili pri naslednjih AD-venturah, ali pa delili z drugimi, ki jim bodo nasveti prekaljenih mačkov lahko v pomoč.
Vsem skupaj velja ena velika pohvala za dosežen uspeh!
Ja, priti tako daleč v takšnih pogojih, je vsekakor en velik uspeh!
Mitja
P.S.: tale prispevek mi je sedajle privrel direktno iz gave na zaslon, zato mi oprostite, če sem bil predolg in “neslovničen” 🙂 , ampak, do tega pride, če so možgani še vedno pod vplivom nepopisnih vtisov od preteklih dni in dogodkov.
Iskrene čestitke Alekseju in ekipi. Pokazali se srce, trdno voljo in neverjeten pogum. Sam prihod v cilj bi bila samo pikica na i. “Kapo dol” fantje in dekleta.
In naj tudi jaz dodam misel Nejca Zaplotnika ki pravi ”
KDOR IŠČE CILJ, BO OSTAL PRAZEN, KO GA BO DOSEGEL, KDOR PA NAJDE POT, BO CILJ VEDNO NOSIL V SEBI”.
Bravo.
Mare-tekač
Aleksej, boril si se in ni primerjave med tistim kar ‘izgubimo ker nismo uspeli’ in tistim kar ‘izgubimo ker nismo nikdar niti poskusili’. Lahko bi rekla, drugo leto boste tako “leteli”, da bo sezuvalo navijače ob poti ampak verjamem, da lahko kaj velikega, od tebe in ostalih pričakujemo že prej. Življenje izgubljamo iz minute v minuto, iz dneva v dan, na tisoče načinov, če nam je vseeno. Tebi ni in upam, da si iz minute v minuto, od kraja do kraja spoznaval nove reči, o sebi, o svojih sanjah, ciljih, pričakovanjih, o moči, zaupanju, prijateljstvu… in dobri hrani (nič gelov Alex, basiko, basiko!;))
Sicer pa Neža, Vasja, Nejc, Boštjan, Mateja, Peter, Blaž in Danijel, prav tako zaslužite aplavz! Pa če se mi je prav dozdevalo še Božo? Hvala ker ste mu stali ob strani in ker ste mal razmišljali tudi namesto njega-nej da bi mu pustili delat bedarije! Evo, brez kazni, brez orientacijskih problemov, dobra volja in dobri prijatelji – sem sigurna, da bi bili najbolj iskana spremljevalna ekipa na DOS 2011, ampak verjamem v vašo zvestobo, hehe 😀
@Mitja – sem zelo vesela, da slišim od ekipe in zdaj tudi tu, da je bil Aleksej kljub izčrpanosti v tako dobrem stanju – no, dobrem za takšne pogoje. 🙂
Se ga vidimo, 960 km je razlog za žur!
Hmm, kaj sploh še dodati? Saj ste že vse napisali!
Aleksej in ekipa, najprej se pošteno in do sitega spočijte, nato pa bo čas za stiske rok, čestitke in podobno. Nikar slbe volje, saj ste dosegli skoraj nemogoče.
Alex, se slišiva čez kak dan, kmalu pa upam tudi vidiva.
Imam nekaj zamisli za naslednje leto!
lp Jože