Da, prav ste prebrali! Tako namreč izgleda pravi Brevet. Prekolesariti veliko razdaljo, ob tem pa se imeti “fino”, videti nove kraje, spoznati nove prijatelje… da na kulinarične specialitete ob poti ne pozabim!
Za preteklo štiristotico je veljalo vse to in še več. Lahko rečem, da bolj še nisem užival na tovrstnih skupnih vožnjah. Že med tednom sva se pogovarjala z Andrejem Zamanom Many-em, da bova brevet v uživaškem tempu prevozila skupaj in s skupinico prijateljev. Bližajoča Dirka okoli Slovenije zahteva dovolj počitka, kar 400km v enem kosu zagotovo ni! Tako sva se odločila, da je najin cilj le prevoziti progo v časovnem limitu, vmes pa čim bolj uživati!
In res. Že ob 5:30 uri je bilo na parkirišču pri lokalu “žoga je nora” precej živahno. Tokrat so se na startu pojavili le tisti bolj “resni” ranndonerji-taki, ki se želijo kvalificirati za Paris-Brest-Paris letošnjega avgusta. Razdalja 400km je namreč za večino “tekmovalnih rekreativcev” nezanimiva in nekoliko predolga. Lahko rečem, da smo se našli sami taki, ki v dolgih vožnjah zares uživamo. Bila sva tudi 2 z ležečimi kolesi, poleg mene še Janko iz Škofje Loke!
6:00 – start. Vreme je bilo naš zaveznik in sovražnik! Že zjutraj je namreč deževalo. Do Petrovega Brda se je dež okrepil in na prvi kontrolni točki smo že oblekli dežne jakne. Kot nalašč za daljši postanek pri prijetnem paru na KT! Pa še čaj, sok, banane in napolitanke sta nam pripravila! No, in smo počakali še nekatere kolesarje za nami ter skupaj nadaljevali pot na primorski del breveta. Na veliko veselje je dež kmalu zamenjalo sonce! Za nekaj časa smo pospravili palerine, ter se malce pogreli. Spremljala nas je čudovita pokrajina Mosta na Soči in čas je kar prehitro mineval.
V Solkanu pa presenečenje! Naša kolesarka Tanja nam je doma organizirala “marendico”. Testenine in domač jabolčni zavitek-vam povem: BOŽANSKO! Tako smo se dodobra okrepčali pred nadaljevanjem poti, ki nas je vodila čez Štanjel in prikupne kraške vasice naprej proti Kozini.
In sonce je zopet zamenjal dež ter nas dodobra opral. Tukaj moram omeniti, da mi je dan polepšal in olajšal Ivan, ki mi je posodil gore-tex pokrivalo za čelado! Ne moreš verjeti, kako enostavna in praktična “iznajdba”, ki ti ohrani glavo suho in toplo. Ivan, hvala! Nestanovitno vreme s plohami nas je spremljalo vse do 2. kontrole v Ilirski Bistrici. Vmes sem že čutil, kako mi voda teče po rokavih pod vetrovko…a na veliko začudenje-na KT2 sem prispel skoraj popolnoma suh! Pa vendarle nekoliko dihajo ta naša oblačila 🙂
Velika zahvala gre tudi štajerski ekipi- DOSovcu Simonu Gregorčiču in njegovima spremljevalcoma v vozilu; Krisu in Alenki! Z avtomobilom sta nas počakala na kontrolah, da sem lahko kakšno mokro oblačilo zamenjal s suhim. Pa še kakšne “komoditete” in dobrote so bile skrite v njunm Berlingu. Simon, Kris, Alenka – HVALA!
In odpujsali smo dalje- v zložnem tempu, saj je števec že kazal preko 240km. Izoblikovala se je složna skupinica; Andrej, Tanja, Dejan, Jure ter jaz. Moram reči, da je bil poseben privilegij kolesarit s Tanjo, edino udeleženko breveta, ter edino Slovenko nasploh, ki je kdaj prekolesarila 400K brevet! In da ne bo kdo mislil, da je imela težave, še manj da smo jo čakali! Jok brate, odpade! Na momente nas je celo ona sama priganjala 🙂
Pred Postojno mi jo je zopet nekoliko zagodla tehnika. Kar med vožnjo se mi je odvilo pedalo in ostalo pripeto na čevelj. Ja, “ta je pa lejpa”! In spet je bil razlog za smeh in novo anekdoto!
Približeval se je sklepni del breveta, zadnjih 100km tokrat nočne vožnje! Vse skupaj je bilo še toliko bolj zanimivo, saj so povsod okoli zagoreli kresovi. Prizorov večernih meglic in ognjev na Blokah verjetno nihče od nas ne bo pozabil. Na Kočevskem smo se, da nebi povozili kakšnega medveda:), držali bolj skupaj! K sreči tudi prometa ni bilo, čeprav smo ga zaradi kresovanj pričakovali več. V Žužemberku nas je počakala moja mama, s toplim čajem, kavo in pecivom! Kasneje je Tanja priznala, da jo je ravno ta kava rešila velike zaspanosti, saj je na prejšnjem klancu mislila, da se vozi navzdol! In ji ni bilo jasno, kako se lahko navzdol pelje samo 13km/h. Ja, to so pa lepote ultramartonskih razdalj 🙂
In še nekaj deset kilometrov je manjkalo do cilja. Tisti zadnji klanec čez Pance nam je bil verjetno vsem malce odveč, vendar po drugi strani bi si želeli še naprej kolesariti! Tako “fajn” je namreč bilo, škoda da je že konec. Previden spust po megleni cesti, mraz in pozna ura pa so vendarle zmagali, tako da smo bili kar veseli cilja, sendvičev ter toplih, suhih oblačil. Ura je odbila pol tretjo zjutraj in za nami je bilo 407km!
Tako! Veliko sem zapisal, ampak vsak brevet piše nove zgodbe in ravno v tem je čar tega našega početja.
Aleksej